кандела

Miklavž, Božiček, deda Mraz in vsi ostali decembrski dobri možje, žene in prazniki so v najino gospodinjstvo prinesli novo kuhinjsko pridobitev - silikonski model za peko mafinov. Namen je bil seveda ta, da tudi midva kdaj pa kdaj spečeva kakšen mafin. Najprej sva poskusila kar z maso za čokoladne mafine, ki jo kupiš v trgovini. Prašku dodaš samo še predpisane tekočine, vrhove mafinov pa posuješ s priloženimi čokoladnimi zvezdicami in hitro v pečico. Enostavno in okusno.

Ampak to ni preveč zabavno za nekoga, ki v kuhnji rad tudi malo eksperimentira. Seveda sva že poskusila tudi nekaj drugih čokoladnih in sadnih mafinov. Nazadnje pa sem med lovom za kakšnim zanimivim receptom na prvi spletni strani, ki sem jo odprla (Joy of Baking), našla recept za bananine mafine. Tako sva se odločila, da banane, ki sva jih dopoldan prinesla iz trgovine, predelava v sladice.

bananini mafini

Ker nisva imela čisto vseh sestavin iz originalnega recepta, sva si nekaj stvari priredila po svoje. Bananine mafine sva tako zmešala iz:
˙245 g pšenične polnozrnate moke - z njo sva nadomestila navadno moko
˙100 g rjavega sladkorja
˙50 g belega sladkorja (naslednjič bom dala samo rjavi sladkor in 100 g ga bo dovolj)
˙1 žlička pecilnega praška
˙pol žličke sode bikarbone
˙četrt žličke soli
˙65 g koščkov temne čokolade za peko - z njo sva nadomestila belo čokolado iz originalnega recepta
˙3 bolj zrele banane
˙2 jajci
˙110 g stopljenega in ohlajenega masla
˙vanilijin sladkor - z njim sva nadomestila žličko vanilijinega ekstrakta

(skoraj vse) sestavine

Čokolado sva kar z nožem narezala na večje in manjše koščke in jo dodala moki, ki sva jo prej že zmešala s sladkorjem, pecilnim praškom, sodo in soljo. Vse skupaj sva dobro premešala.

V drugi posodi sva spasirala banane. [Če nimate pripomočka za pire krompir (a ima ta stvar kakšno posebno ime?), lahko uporabite tudi navadne vilice. Vse skupaj pa bo veliko lažje, če bodo vaše banane malo bolj zrele in tako tudi bolj mehke.] Bananam dodajte zžvrkljani jajci. Jaz sem jih pozabila zžvrkljati preden sem ju dala bananam, zato sem ju kasneje narahlo zžvrkljala kar na bananinem pireju. Nato sem v posodo z bananami dodala še vanilijin sladkor in stopljeno maslo.

Masla ali margarine v receptih, kjer jih je treba stopiti in ohladiti, nikoli ne topim že veliko prej, ampak … maslo/margarino najprej narežem na manjše koščke, da se prej stopijo. Potem jih dam na manjši ogenj in mešam. Ko ostane nestopljenih samo še nekaj koščkov, ugasnem ogenj in mešam toliko časa, da se stopi še preostanek masla/margarine. Potem pustim stati nekaj minut, še malo premešam in zadeva je toliko ohlajena, da jajca, kamor vlijem maslo/margarino, ne zakrknejo.

kosi čokolade za peko

tik pred

Nato tekoči bananin pire zlijemo v posodo z moko&co. in vse skupaj počasi premešamo. Z maso napolnimo 12-mafinski model. Zapolnimo samo približno dve tretjini posameznega prostora za mafine, da se bodo lahko med peko dvignili. Če boste modelčke preveč napolnili, se vam bodo mafini razlezli čez rob.

Ker je bilo mase za bananine mafine preveč, da bi zapolnila samo 12 lukenj v silikonskem modelu, sem ostalo maso dala kar v papirnate modelčke. Tako sva imela na koncu kar 19 mafinov. Zaradi velike količine mase bo treba naslednjič: a) uporabiti isto količno sestavin, napolniti modele z malo manj mase in tako dobiti kar 24 manjših mafinov, ali b) zmanjšati količine sestavin.

pripravljeno za na pot v tople kraje

Moram reči, da so tile bananini mafini prav dobri. Bolj kot topli, ki naj bi jih postregli za zajtrk, so mi bili všeč hladni. Hm, ne razumem, zakaj ponavadi za mafine pišejo, da so dobri oz. primerni za zajtrk. Meni se zdi, da z vso to mastjo, ki jo potrebujejo prav vsi mafini, človeku malo preveč zapacajo želodec. Kakor kdo želi

Vseeno dober tek in upam, da vam bodo všeč, če se jih boste lotili

opa, smo pa zrasli

Z enim najpomembnejših sodobnih kitajskih umetnikov, Wangom Guangyijem, sem se srečala okoli novega leta, ko sem iskala temo za sinološko diplomo. Takoj mi je padel v oči. Predvsem zaradi svojih zanimivih plakatov, na katerih je zmešal simbole kitajske kulturne revolucije, ki jo je doživel tudi sam, in vplivnih sodobnih blagovnih znam z Zahoda. Začela sem raziskovati in ugotovila, da je celotna sodobna kitajska umetnost zelo zanimiva. Na trenutke tudi zelo pronicljiva in včasih že čisto na meji dobrega okusa. Vsekakor pa ni treba, da smo veliki poznavalci sodobne kitajske umetnosti in družbe, da v delih raznih umetnikov in umetnic ne bi opazili močnega družbenega vpliva.

O sodobni kitajski umetnosti bom verjetno v naslednjih mesecih še pisala, saj se ji bom morala zaradi diplome še bolj posvečati, ta prispevek pa je namenjen prevodu intervjuja z Wangom Guangyijem. Če nič drugega bo to del mojih zapiskov za diplomo …

Pred intervjujem, za katerega žal nisem uspela ugotoviti, kdaj je nastal¹, še kratka predstavitev umetnika:

Wang Guangyi 王广义 se je rodil leta 1956 v provinci Heilongjiang 黑龙江. S ciklom Velika kritika oz. Great Criticism 大批判² se je vpisal med najpomembnješe sodobne kitajske umetnike. S tem ko Wang natančno kombinira tipične simbole dveh popolnoma nasprotnih si ideologij, komunizem in potrošništvo kritizira in ju s tem hkrati tudi zanika. Wang Guangyi je študiral slikarstvo na Umetnostni akademiji v provinci Zhejiang 浙江. Danes pa živi in dela v Pekingu 北京. Njegova dela so mednarodno priznana, lahko bi celo rekli, da so postala neke vrste ikone.

Začnimo z intervjujem …

Wang Guangyi, eden od pionirjev gibanja kitajski politični pop in hkrati eden najvplivnejših sodobnih kitajskih umetnikov, je Lynn Zhang, urednico ArtZineChina.com, pričakal na vratih svojega studia. Pred studiem v predmestju Pekinga je polno kipov z motivi iz kulturne revolucije - več kot ducat rjasto obarvanih mladih moških in žensk v revolucionarnih položajih, za katere se zdi, da stražijo območje ali pa vsem, ki se znajdejo tam, govorijo: “Tukaj so dela Wanga Guangyija. Pazite se!”

Guangyi je sproščeno kadil, odšel v studio, se usedel na zofo, prekrižal noge in se pripravil na vprašanja, ki jih je zanj pripravila urednica Lynn Zhang.

Lynn Zhang: S čim se trenutno ukvarjate?

Wang Guangyi: Sedaj delam nekaj drugačnega. V svojih delih sem dolgo uporabljal znane blagovne znamke. Od zdaj naprej tega ne bom več počel. Te blagovne znamke sem uporabljal, ker sem mislil, da imajo zelo močan vpliv na Kitajsko. Zdaj, ko je minilo že nekaj časa, pa mislim, da se ta vpliv zmanjšuje. Vse večji vpliv na družbo pa dobiva umetnost.

Lynn Zhang: Kdo oz. kaj je vplivalo na vaša dela na začetku vaše umetniške poti?

Preberi preostanek članka »

1. verjetno ne pred 2008[↩]
2. da4 pi1pan4 - številke označujejo tone, v katerih je treba izgovoriti posamezno besedo oz. zlog[↩]

Ljubljana se še do 28. februarja¹ oz. do 4. aprila 2010² lahko pohvali z razstavama dveh pomembnih španskih umetnikov. Prvi je vsem (bolj ali manj) znani Pablo Picasso, veliki umetnik in lomilec mladih ženskih src, drugi pa Antoni Clavé, oblikovalec plakatov, slikar in kipar.

Razlog, da sem se na razstavi odpravila med prvimi oz. še preden je bila za javnost odprta tudi razstava Picassovih grafik v Mestnem muzeju Ljubljana,³ je bila nova prijetna naloga. Za februarsko številko revije Potepanja sem morala napisati članek o omanjenih razstavah.

Mestni muzej Ljubljana

Preberi preostanek članka »

1. Razstava Antonija Clavéja je od 15. januarja do 28. februarja 2010.[↩]
2. Razstava Pabla Picassa traja od 21. januarja do 4. aprila 2010.[↩]
3. Clavéja so odprli 15. januarja 2010.[↩]

Zadnje čase se mi sicer dogaja kar veliko zanimivih stvari, a se mi ne zdijo najbolj zanimive za blog. Zato sem se odločila, da bom, medtem ko se podrobneje spoznavam s sodobnimi kitajskimi umetniki¹, objavila še kakšen recept. Tokrat sem spet delala eno najenostavnejših sladic - tiramisu. Pri tem se vedno držim večkrat preizkušenega recepta, ki je ponavadi napisan na vsakem lončku mascarpone sira.

tiramisu, preden je šel še malo na hladno

Preberi preostanek članka »

1. Tema za sinološko diplomo [↩]

Najboljšo pico sem vedno jedla doma, kar verjetno ni nič nenavadnega, saj sem se vedno znova lahko tik pred zdajci odločila, s čim jo bom obložila. Tokat se mi je po dolgem času spet zahotelo jesti hrano, ki spomni na Italijo in na to, da so italijanske pice daleč stran od slovenskih. S svojo skromno obloženostjo so veliko bolj podobne “pravim” picam, ki naj bi veljale za hrano sužnjev. Me prav zanima, kaj si Italijani mislijo o slovenskih picah …

Moja pica se je tokrat ponašala s polnozrnatim testom. Namesto navadne moke sem uporabila polnozrnato pšenično in pirino moko in skoraj zagotovo bom polnozrnato testo za pico delala tudi v prihodnje. Polnozrnata moka da pici drugačen in prav poseben okus. Poleg tega se mi zdi, da sem se veliko lepše najedla. Nič tistega težkega občutka v želodcu, kot ga imamo po kakšni bolj močni in težki hrani.

pirina in pšenična polnozrnata moka + kvas

Preberi preostanek članka »

Predzadnji decembrski dan je bil ustvarjen kot nalašč za to, da sva si popoldan vzela samo zase in šla najine čute razvajat v prekmursko gostilno Mencigar - Nobile sredi Ljubljane oziroma na Zarnikovi ul. 3. O tem, kako dobra je ta gostilnica, sem prvič prebrala pri Chefu, ki je Mencigar - Nobile testiral tudi za revijo Potepanja. Se pridružujem vsem njegovim pohvalam

Pri Prekmurcih mi je bilo všeč, da sva bila v gostilni, ki ima tri sobe, skoraj sama. Usedla sva se v kot Goričke sobe, kjer je bila miza pripravljena za dva in se predala prebiranju jedilnika. Kljub temu, da sva si ga podrobneje ogledala že na spletni strani gostilne, sva morala še enkrat prebrati kaj ponujajo ljubljanski Prekmurci. Nato je zelo prijazna gospa natakarica v kuhinjo odnesla najino naročilo … najprej Gorički tanjer za 2 osebi, potem pa fazan po kmečko in pečene dödöle. Pila sva pol litra Modre frankinje in vodo.

Preden sva dobila hrano, sva imela dovolj časa, da sva si podrobno ogledala tudi sobo, kjer sva bila. Ambient je bil … kmečki, prijeten, topel in preprost, kar je najino razpoloženje samo še izboljšalo.

nadvse prijetna Gorička soba

Preberi preostanek članka »

Bohinjcem, Primorcem in še nekaterim drugim Slovencem je za božič voda spet neposredno in posredno pokazala svoje zobe. Ko sem najprej gledala naraslo Savinjo, nato pa Savo in še opustošenje, ki ga je za sabo pustilo naraslo Bohinjsko jezero, me je vedno znova prešinjala misel, kako majhen je pravzaprav človek. Kot bi mi deroča voda govorila, naj si ne domišljam, da sem ne vem kako pomembna, ker me ona lahko odplakne, kadar koli se ji zljubi.

Tako sem zadnje dni z vsem zanimanjem spremljala novice, ki so prihajale predvsem iz zahodnega dela Slovenije in si želela, da bi se vse skupaj čim prej umirilo in da deroča voda ljudjem ne bi povzročila veliko škode. Močno deževje je ogromno razdejanje povzročilo tudi v Bohinju in nekaj časa se je zdelo, da 26. decembra sploh ne bom mogla priti do doma. Vendar se je vreme le umirilo in vsi, ki so zadolženi, da v takih razmerah ukrepajo, so se spet izkazali.

Ko sem že bila doma, sem predlagala, da si gremo malo ogledati, kaj je naredila voda na Ribčevem Lazu in v Ukancu. Po vaseh v Spodnji bohinjski dolini nisem želela hoditi, ker je bilo tam najhuje in verjamem, da so ravno firbci tisto, česar si domačini in gasilci, ki pomagajo čistiti razdejanje, v takih trenutkih najmanj želijo.

Česa takega še nisem videla in upam, da ne bom nikoli več. Kljub temu pa ugotavljam, da je to po septembru 2007 in oktobru 2008 že tretje zaporedno leto, ko je močno deževje naredilo razdejanje v Bohinju. Kar sem videla, je težko opisati z besedami, kljub temu, da je bilo najhujše že mimo. Zato sem v ta prispevek nametala 27 slik, ki bodo vsekakor povedale več, kot besede. Prva slika je zadnja od štirih fotogarafij, ki jih posnela kamera, ki na spletni strani bohinj.si oddajo sliko v živo. Kot zgleda, je po tistem naraslo jezero zalilo tudi računalnik, ki v čolnarni, kjer je kamera, oddaja aktualno sliko v svet. Vse naslednje fotografije pa so nastale izpod mojih prstov 26. decembra, dan po tem, ko je bilo v Bohinju in tudi drugod najhuje.

Na tem mestu bi rada napisala samo še tole. Ko smo se okoli 12. ure vračali iz Ukanca pritu Ribčevemu Lazu, nas je pred mostom pričakal velik zastoj, ki ga je povzročil obisk politične elite¹. Ne vem, zakaj se niso postavili vsaj tako, da bi se v ozadju videlo še vedno zelo visoko gladino jezera. Kakor koli … vesela sem, da je naš župan, za medije končno povedal nekaj pozitivnega, ko je pozval ljudi, ki nameravajo v naslednjih dneh dopustovati v Bohinju, naj se nikar ne bojijo in pridejo.

Še zadnje … s klikom na sliko se bo le-ta povečala in tako si lahko v obliki galerije pogledate vse slike iz tega prispevka. Več slik je tudi tukaj.

SREČNO VSEM, ki vas je to deževje kakor koli prizadelo! Upam, da bodo vsi, ki ponavadi samo govorijo, res naredili kaj za sanacijo vaše škode …

25. dec. 2009, 11.10 - to je ena od štirih zadnjih slik, ki jih je kamera, ki v živo oddaja sliko preko interneta, posnela na dan, ko je bilo v Bohinju najhuje

Preberi preostanek članka »

1. Premier Borut Pahor, obrambna ministrica Ljubica Jelušič, Bohinjec in poslanec Anton Urh (DeSUS), poveljnik Civilne zaščite RS Miran Bogataj, bohinjski župan Franc Kramar, Bohinjec in direktor PU Kranj Simon Velički in verjetno še kdo[↩]

Letos me je prijelo, da bi po dolgem času spet okrasila življenjski prostor, kjer preživim večino časa. Zato sem se odpravila po fimo maso - po tako, ki se ponoči sveti - in nama spekla nekaj okraskov, ki jih moram zdaj samo še “namontirati” po stanovanju.

Za spodoben drevešček in jaslice tako ali tako nimava prostora, zato bo teh nekaj “zvezdic”, nalepljenih in obešenih po stanovanju poskušalo ustvariti nekaj prazničnega vzdušja. Predvsem zvečer, ko bova ugasnila luč. Okraske bova občudovala tudi medtem, ko se bova zabavala z novima igrama, ki sta jih letos prinesla Miklavž in Božiček. Da nama bo še lepše, bova spekla tudi kakšen mafin v novem silikonskem pekaču. Njami

Preberi preostanek članka »

Bilo je lepo in še bi. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje vzela tri dni popolnoma zase. V Ljubljani se mi to zdi praktično nemogoče, zato sem odpeketala domov in si tri dni poleg nekaj pomoči pri domačih opravilih vzela popolnoma zase. Tako sem večino časa presedela pred ruskimi filmi s pletilkami v rokah.

Uspela sem pogledati celo vse štiri dele filma Vojna in mir, ki je leta 1968 dobil oskarja za tujejezični film in skupaj traja kar slabih 7 ur. Na trenutke je sicer rahlo dolgočasen, predvsem zaradi dolgih posnetkov vojskovanj, a vseeno pravi spektakel. Še posebej pa sem bila pozorna na Vjačeslava Vasiljeviča Tíhonova, ki je igral Andreja Bolkonskega. Gospod Tihonov je umrl 4. decembra 2009 star skoraj 82 let in sodeč po posnetkih na vesti.ru, je bil med Rusi zelo priljubljen. Neki gospod je novinarjem povedal, da se ga bo vedno spominjal predvsem zaradi tega, ker so vsi fantje, ko so bili še mladi, vedno želeli biti taki kot Tihonov. Pravi ruski idol. Sicer pa je takoj, ko vidiš Tihonova v Vojni in mir jasno, da je bil gospod neizmerno karizmatičen. Ni čudno, da se je Rostova Nataša zagledala vanj

Med pisanjem tega prispevka sem, seveda, še brskala naokoli in našla dokumentarni film o Tihonovu (za vse, ki znate rusko, film o njem lahko najdete tukaj), v katerem je sam, že kot starejši gospod, komentiral svoje vloge v filmih in gledališču. Tihonov je v dokumetarcu in v vseh odsekih iz filmov izražal nek neverjeten mir in nekaj, kar za moje pojme dela človeka velikega.

jutro v Bohinjski Bistrici, kjer sem čakala na avtobus

Preberi preostanek članka »

Spet. Enomesečni urnik vnaprej napovedanih popoldanskih službenih obveznosti me je spet prikrajšal za eno po videnem in prebranem zelo zanimivo decembrsko predstavo. Na slavistika.net se je spet pojavilo zanimivo obvestilo, ki študente iz drugega nadstropja Filozofske fakultete opozarja in vabi na predstavo, ki temelji na eni od klasik ruske novejše literature. Za vse, ki smo že prebrali Moskva Petuški in tudi za tiste, ki vas še čaka izpit Novejša ruska litareatura 3, A del bo verjetno zelo zabavna izkušnja, če se boste 14. decembra ob 20. uri odpravili v kavarno hotela Union, kjer bo Variete uprizoril predstavo Moskva Petuški. Zgodbo je napisal znani ruski pisatelj Venedikt Jerofejev, govori pa o dogodivščinah, ki jih glavni junak, ljubitelj alkohola Venička, doživlja na vlaku, ki ga iz Moskve pelje v Petuške, kjer ga čaka njegova ljubica.

Več o predstavi si lahko preberete na spletni strani Varieteja.

Preberi preostanek članka »