кандела

Že decembra sem pisala, kako si bom ogledala priredbo romana Venedikta Jerofejeva Moskva-Petuški v izvedbi Varieteja. Ampak mi je najprej zmanjkalo časa, potem še denarja in ogled je bil odložen za nedoločen čas. V četrtek, 18. marca, pa sva se le dobili s prijateljico rusistko in se pred še vedno kar precej hladnimi večeri zavlekli v kavarno hotela Union, si (kako nerusko?) naročili vsaka 2 deci belega vina in vodo ter uživali v uro in pol dolgi predstavi. Čeprav je predstava polna zabavnih scen, je vseeno žalostna, saj kljub velikim naporom, Veničke – glavnega junaka – vlak ne pripelje do cilja v Petuške, kjer naj bi ga ob 11.00 na peronu čakala njegova blondinka. Tam je tudi njegov mali sin …

Spoštovane dame in gospodje,
junak naše pesnitve,
skromni polagalec telefonskih kablov na moskovskem letališču Šeremetjevo,
izumitelj opojnih napitkov z imeni:
Komsomolska zvezda, Kanaanski balzam in Pasja čreva,
metafizik, iskalec boga in najditelj raja na zemlji,
kraja, imenovanega Petuški,
avtor domoljubne izjave, izrečene v globokem duhovnem deliriju:
“Spremenili ste mojo deželo v posran pekel, kjer je smeh dovoljen, solze pa prepovedane!”,
marginalni literat, kurbir, pijanist,
dame in gospodje, Venedikt Venja Jerofejev,
stoji pred vami, v silno delikatnem trenutku, na točki, ko sta možni dve stvari:
Ali bo vlak ob osmih in deset minut, ki pelje v Petuške odpeljal z njim?
Ali bo vlak ob osmih in deset minut, ki pelje v Petuške odpeljal brez njega?
Ali bo spet videl žensko svojega življenja, plavolaso hudičevko
z razbeljenim pogledom in lasmi od temen do riti?
Ali je ne bo videl nikoli, nikoli, nikoli, nikoli več?
Ali bo še naprej živel svoje proletarsko življenje?
Ali pa bo pred vrati skreta kolodvorske restavracije na Kurskem kolodvoru,
kjer se trenutno nahaja, v mlaki krvi
izpustil svojo socialistično dušico in ostal tudi brez njega?

Dame in gospodje, spoštovani gostje kolodvorske restavracije,
kupite vstopnice, oglejte si predstavo, pametno investirajte svoj denar!
Bo ujel vlak? Ali ga ne bo? Da ali ne? Levo ali desno? Moskva ali Petuški?¹

Fantje so se zelo potrudili in nas za en večer prestavili v Rusijo … PRIPOROČAM … Mogoče se boste med predstavo samo od srca nasmejali, mogoče vas bo alkoholizirani monolog za več pijanistov napeljal na razmislek še o čem drugem², mogoče pa se boste (upam sicer, da ne) prepoznali celo v Venički oz. njegovem pijančevanju …

Venedikt Jerofejev in Variete: Moskva-Petuški (Kavarna Union):
* 27. marec 2010
* 10. april 2010

1. Tekst s programskega lista[↩]
2. “Spremenili ste mojo deželo v posran pekel, kjer je smeh dovoljen, solze pa prepovedane!”[↩]

Objavljam tekst, ki je bil prvotno namenjen za objavo v reviji Potepanja. A, ker nisem bila dovolj pozorna na način pisanja, članek ni bil ravno najbolj primeren za objavo v omenjenem mesečniku. Zato sva se z urednikom dogovorila, da se dela lotim še enkrat. Tokrat je bilo v veliko pomoč tudi vreme, ki ni nagajalo z dežjem, snegom ali burjo in z Romanom sva se odpravila proti Vrhniki. Na Vrniki sva se usmerila proti Horjulu in naprej do Vrzdenca, kjer sva prepozno opazila smerokaz do ZOO parka Rožman. Zato sva na koncu Vrzdenca obrnila in ugotovila, da bi morala takoj za tablo, ki naznanja začetek vasi, zaviti čisto levo, kamor je vodil smerokaz, ki bo kmalu večji. Vsaj tako upa gospod Jože Rožmanec, ki skupaj z družino skrbi za živali.

Članek, ki sem ga napisala po obisku pri Rožmančevih, bo objavljen v majski številki revije Potepanja. Upam, da vas bo kateri od teh dveh člankov prepričal, da boste obiskali mali živalski vrt v Vrzdencu. Prepričana sem, da vam ne bo žal!

kamela Lajka

Preberi preostanek članka »

Skoraj vedno, ko se spomnim na Rusijo in Peterburg, se spomnim tudi na palačinke, polnjene z gobami v kisli smetani in sirommmmmmm. Nekajkrat sem to poslastico zimprovizirala tudi sama. Priprava sicer vzame nekaj časa, a se splača. Če mi ne verjamete, poskusite sami

Preberi preostanek članka »

Čas teče, nič ne reče. Tukaj je že marec. Priprave na diplomo bolj stojijo, kot napredujejo. Tudi blog sameva. Treba bo narediti nekaj. Ja! Treba se bo spraviti v red, postaviti prioritete, pustiti, da ne tako zelo pomembne stvari odpadejo in prevladajo tiste, ki so res pomembne. Treba si bo organizirati čas in do potankosti izvesti sistem, ki zagotavlja kakovost in se glasi PDCA – Plan, Do, Check, Act. Ta koncept nam je na delavnici o sistemu kakovosti za nevladne organizacije (NVO) predstavila odlična predavateljica dr. Tatjana Žagar. Sistem PDCA se zdi tako zelo logičen. A hkrati zelo zahteven. Malo je sicer odvisno, koliko stvari moraš vključiti v prvo fazo planiranja, a vseeno vsako planiranje zahteva veliko časa. Kar je tudi najbolj pametno – bolj kot si splaniraš stvari, lažje jih boš nato izvedel tako, kot si si zamislil. Za vsak slučaj sta, potem ko že začneš delati, še vedno na voljo tudi čekiranje ali slovensko preverjanje in ukrepanje. Če stvari ne gredo po načrtu, je treba izvesti reorganizacijo, kar pa spet zahteva nekaj časa. Seveda je količina tega časa spet odvisna od (ne)natančnosti prvega načrtovanja. In tako smo ujeti v ta čudoviti krog kakovosti, ki nam, potem ko se ga enkrat navadimo in ga tudi prakticiramo, pomaga tudi pri tem, da ne pišemo takih prispevkov na blog Zadnji stavek samo kaže na to, da jaz koncepta PDCA še nisem ponotranjila

Avto, s katerim sem začela

Preberi preostanek članka »

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008

1. CONTEMPORARY ART IN CHINA BEGAN DECADES AGO (str. 14-34)

Zgodovina sodobne kitajske umetnosti sega v leto 1979. Ljudem, ki niso iz Kitajske, je včasih težko razumeti, da se je trg s sodobno kitajsko umetnostjo razvil šele pred nekaj leti¹ in to brez sekundarnega trga, saj so umetniki kar sami skrbeli za prodajo svojih del. Vse to je razlog, da veliko zbirateljev in preprodajalcev domneva, da se pred tem časom na Kitajskem ni dogajalo nič.

Preberi preostanek članka »

1. Glej Prvo veliko umetniško gibanje 21. stoletja[↩]

Do mene je končno priromala težko pričakovana knjiga Melisse Chiu Chinese Contemporary Art – 7 things you should know, ki bo ena izmed alinej v poglavju sinološke diplome z naslovom Literatura. Ker je knjiga v angleščini in ker se je že pri prejšnji diplomi pokazalo, da je sprotno delanje zapiskov, izpiskov, povzetkov, hitrih prevodov raznih knjig zelo pametno početje, sem se tokrat odločila, da bom grobe prevode vsakega poglavja posebej objavljala kot prispevke na blogu. Tako bom sama imela nekaj gradiva zbranega na enem mestu, poleg tega pa bodo ti teksti mogoče prišli prav še komu drugemu. Predvsem zato, ker je o teh stvareh na internetu sicer kar nekaj napisanega, a ne v slovenščini …

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008

INTRODUCTION

Včasih se zdi, da ne mine niti teden, ne da bi mediji objavili kakršen koli članek povezan s sodobno kitajsko umetnostjo. Cene na dražbah, ki podirajo rekorde, so odličen material za bombastične naslove, hkrati pa tudi dajejo veljavo delom, katerih avtorji bi o takšnih zneskih v času nastanka prodanih del, lahko le sanjali – čeprav so bila nekatera izmed teh del narejena šele pred nekaj leti. Zato ni težko razumeti umetnikov, ki so nad uspehom na trgu in v medijih presenečeni. Trgovanje oz. dražbe z deli kitajskih umetnikov so se zares začele šele leta 2005, ko je avkcijska hiša Christie’s v okviru svojih vsakoletnih dražb v Hong Kongu prvič imela Dražbo azijske sodobne umetnosti (Asian Contemporary Art sale). Dražba je bila velika uspešnica. S prodajo sodobnih del so zaslužili 18 od skupno 90 milijonov dolarjev. Več denarja, kot so pričakovali, so iztržili za umetnike, kot so na primer Zhang Huan¹, Yan Pei-Ming², Yue Minjun³ in še nekaj drugih. Naslednje leto je nekaj podobnega v New Yorku ponovila avkcijska hiša Sotherby’s in prodala za več kot 13 milijonov dolarjev azijskih umetnin. Pri tem so cene nekaterim umetnikom glede na leto prej še bolj zrasle. V nasledjih letih pa je samo kitajska umetnost postala tako zelo prepoznavna, da so se lahko na dražbah v New Yorku, Londonu, Hong Kongu in celo v Pekingu, kjer se je začel vzpostavljati domači trg za sodobno umetnost, prodajala samo dela kitajskih umetnikov.⁴

Preberi preostanek članka »

1. izg. džang huan[↩]
2. izg. jên pejmiŋ[↩]
3. izg. juê minđun[↩]
4. Chiu, 6[↩]

Ko sem to čudovito soboto prišla ven na sonce, sem si zaželela, da bi trajalo in trajalo. Sončni žarki so imeli tako moč, da niso stalili samo nekaj snega, ampak so dodobra ogreli tudi moje telo in mi na lica po dolgem času privabili ljube pegice

Že cel teden sem spremljala vremensko napoved, ki je po sneženih dnevih napovedovala sončeno soboto. S Romanom sva jo izkoristila in pobegnila na obisk v Bohinj. Poleg odličnega kosila sva si privoščila še daljši sprehod, ki se je zaključil z delanjem snežaka.

Preberi preostanek članka »

Miklavž, Božiček, deda Mraz in vsi ostali decembrski dobri možje, žene in prazniki so v najino gospodinjstvo prinesli novo kuhinjsko pridobitev – silikonski model za peko mafinov. Namen je bil seveda ta, da tudi midva kdaj pa kdaj spečeva kakšen mafin. Najprej sva poskusila kar z maso za čokoladne mafine, ki jo kupiš v trgovini. Prašku dodaš samo še predpisane tekočine, vrhove mafinov pa posuješ s priloženimi čokoladnimi zvezdicami in hitro v pečico. Enostavno in okusno.

Ampak to ni preveč zabavno za nekoga, ki v kuhnji rad tudi malo eksperimentira. Seveda sva že poskusila tudi nekaj drugih čokoladnih in sadnih mafinov. Nazadnje pa sem med lovom za kakšnim zanimivim receptom na prvi spletni strani, ki sem jo odprla (Joy of Baking), našla recept za bananine mafine. Tako sva se odločila, da banane, ki sva jih dopoldan prinesla iz trgovine, predelava v sladice.

bananini mafini

Preberi preostanek članka »

Z enim najpomembnejših sodobnih kitajskih umetnikov, Wangom Guangyijem, sem se srečala okoli novega leta, ko sem iskala temo za sinološko diplomo. Takoj mi je padel v oči. Predvsem zaradi svojih zanimivih plakatov, na katerih je zmešal simbole kitajske kulturne revolucije, ki jo je doživel tudi sam, in vplivnih sodobnih blagovnih znam z Zahoda. Začela sem raziskovati in ugotovila, da je celotna sodobna kitajska umetnost zelo zanimiva. Na trenutke tudi zelo pronicljiva in včasih že čisto na meji dobrega okusa. Vsekakor pa ni treba, da smo veliki poznavalci sodobne kitajske umetnosti in družbe, da v delih raznih umetnikov in umetnic ne bi opazili močnega družbenega vpliva.

O sodobni kitajski umetnosti bom verjetno v naslednjih mesecih še pisala, saj se ji bom morala zaradi diplome še bolj posvečati, ta prispevek pa je namenjen prevodu intervjuja z Wangom Guangyijem. Če nič drugega bo to del mojih zapiskov za diplomo …

Pred intervjujem, za katerega žal nisem uspela ugotoviti, kdaj je nastal¹, še kratka predstavitev umetnika:

Wang Guangyi 王广义 se je rodil leta 1956 v provinci Heilongjiang 黑龙江. S ciklom Velika kritika oz. Great Criticism 大批判² se je vpisal med najpomembnješe sodobne kitajske umetnike. S tem ko Wang natančno kombinira tipične simbole dveh popolnoma nasprotnih si ideologij, komunizem in potrošništvo kritizira in ju s tem hkrati tudi zanika. Wang Guangyi je študiral slikarstvo na Umetnostni akademiji v provinci Zhejiang 浙江. Danes pa živi in dela v Pekingu 北京. Njegova dela so mednarodno priznana, lahko bi celo rekli, da so postala neke vrste ikone.

Začnimo z intervjujem …

Wang Guangyi, eden od pionirjev gibanja kitajski politični pop in hkrati eden najvplivnejših sodobnih kitajskih umetnikov, je Lynn Zhang, urednico ArtZineChina.com, pričakal na vratih svojega studia. Pred studiem v predmestju Pekinga je polno kipov z motivi iz kulturne revolucije – več kot ducat rjasto obarvanih mladih moških in žensk v revolucionarnih položajih, za katere se zdi, da stražijo območje ali pa vsem, ki se znajdejo tam, govorijo: “Tukaj so dela Wanga Guangyija. Pazite se!”

Guangyi je sproščeno kadil, odšel v studio, se usedel na zofo, prekrižal noge in se pripravil na vprašanja, ki jih je zanj pripravila urednica Lynn Zhang.

Lynn Zhang: S čim se trenutno ukvarjate?

Wang Guangyi: Sedaj delam nekaj drugačnega. V svojih delih sem dolgo uporabljal znane blagovne znamke. Od zdaj naprej tega ne bom več počel. Te blagovne znamke sem uporabljal, ker sem mislil, da imajo zelo močan vpliv na Kitajsko. Zdaj, ko je minilo že nekaj časa, pa mislim, da se ta vpliv zmanjšuje. Vse večji vpliv na družbo pa dobiva umetnost.

Lynn Zhang: Kdo oz. kaj je vplivalo na vaša dela na začetku vaše umetniške poti?

Preberi preostanek članka »

1. verjetno ne pred 2008[↩]
2. da4 pi1pan4 – številke označujejo tone, v katerih je treba izgovoriti posamezno besedo oz. zlog[↩]

Ljubljana se še do 28. februarja¹ oz. do 4. aprila 2010² lahko pohvali z razstavama dveh pomembnih španskih umetnikov. Prvi je vsem (bolj ali manj) znani Pablo Picasso, veliki umetnik in lomilec mladih ženskih src, drugi pa Antoni Clavé, oblikovalec plakatov, slikar in kipar.

Razlog, da sem se na razstavi odpravila med prvimi oz. še preden je bila za javnost odprta tudi razstava Picassovih grafik v Mestnem muzeju Ljubljana,³ je bila nova prijetna naloga. Za februarsko številko revije Potepanja sem morala napisati članek o omanjenih razstavah.

Mestni muzej Ljubljana

Preberi preostanek članka »

1. Razstava Antonija Clavéja je od 15. januarja do 28. februarja 2010.[↩]
2. Razstava Pabla Picassa traja od 21. januarja do 4. aprila 2010.[↩]
3. Clavéja so odprli 15. januarja 2010.[↩]