кандела

Spet je minila cela večnost odkar sem bila doma v Bohinju. Poleg diplome, dela in še česa, je časa kar zmanjkovalo. A sva le našla dva dneva in se odpravila na (meni) najlepši konec Slovenije

Spomnila sem se, da sem že konec maja, ko sva se odpavila nabirat šmarnice¹, razmišljala, da je treba uloviti začetek julija, ko tam gori rastejo tudi zdravilne rože, kot sta arnika in šentjanževe rože. Zato sva se odpravila v stričev rot², kjer sva nabrala cvetje.

šmarnica

rot (konec maja)

Nekaj arnike in šentjanževk sva pustila pri nas doma, ostale pa sva odnesla s sabo in jih namočila. Cvetove arnike sva utopila v 90% alkoholu, šentjanževke pa prelila z olivnim oljem, jih dala na sonce in sedaj pridno čakava, da rože spustijo sokove in obogatijo alkohol in olje Nabrala sva si tudi nekaj materine dušice, da bova lahko kuhala čaj.

Na arniko in šentjanževo olje imam zelo žive spomine. Predvsem na arniko. Ko sem bila majhna, sem veliko tekala naokoli. Predvsem poleti. Zelo “rada” pa sem tudi padala po tleh in moja kolena so velikokrat krvavela. Ko sem videla kri na kolenih, me je kar zmrazilo, saj sem vedela, da me doma čakata mami in stara mama, ki me bosta najprej napadli z arniko, da bi razkužili moje rane. O, joj, kako je to peklo!

Ampak zdaj sem že velika punca in počasi moram narediti malo svoje domače lekarne. Predvsem bi se rada naučila kakšnih trikov naših mam in starih mam. Za naslednje rodove, seveda Upam samo, da bodo takrat še vedno rasle tudi vse te rožice.

Za konec še nekaj fotomateriala …

arnika

šentjanževe rože ali šentjanževke z jagodami

šentjanževnke + jagoda + arnika

arnika v alkoholu in šentjanževke v olivnem olju

materina dušica - ta bo pa za čaj

1. Na nadmorski višini okoli 1000 metrov rastejo šmarnice šele konec maja - za moj rojstni dan [↩]
2. Naj razložim … rot je planina oz. za (večji) travnik, kamor se hodi poleti kosit še dodatno seno za živino. Včasih so v rotih ostajali več dni, zato je ponavadi na teh travnikih tudi senik, kamor so pospravili seno in ga kasneje hodili iskat. Primer rota lahko vidite na drugi sliki, drugače gre pa verjetno za izpeljanko iz rovt [↩]

Moj junij je bil skoraj v celoti posvečen pravljicam. Na eni strani je bilo več kot 600 različnih ruskih folklornih pravljic, na drugi pa pet pravljic, ki jih je napisal največji ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Vse te pravljice so zelo pomembne za mojo diplomo. 23. junija mi je namreč končno uspelo, da sem napisala še sklep, vse skupaj spravila na 65 strani papirja in prvo pravo verzijo diplome odnesla mentorju. Na hitro je preletel moje delo, mi povedal za nekaj miniaturnih popravkov in ko sem odhajala, mi je še rekel, da sem četrta za september. Kasneje sem po pogovoru z eno od sošolk, ki je izpadla iz septembra, ugotovila da njegove besede “četrta za september” pomenijo, da sem zadnja, ki bo dilpomo lahko zagovarjala septembra. OK! Upam samo, da bo prof. Javornik zadovoljen z vsebino na tistih 65 straneh in mi konec avgusta ne bo treba napisati nove diplome

Čeprav ostaja nekaj skrbi, ki se bodo za (ne)upravičene izkazale šele konec avgusta, ko se moram ponovno javiti profesorju, da se pogovoriva o vsebini in zagovoru, je z mene padlo kar težko breme. Branje literature me je sicer večino časa prav zabavalo, nekajkrat pa se je zgodilo, da se je pred mano pojavila blokada, ki sem jo uspela premagati šele po kakšnem tednu. Vendar, ko natisneš besedilo, za katerega si delal pol leta, je vseeno zelo dober občutek.

turška in infra rdeča savna

Preberi preostanek članka »

Že cel Gospodov dan se ukvarjam z zadnjim in najpomembnejšim delom diplome. Berem, pišem, brišem, spet napišem nekaj novega, še enkrat preberem in kaj popravim, potem se mi ustavi in zdi se, da sem spet na začetku.

Za delo, ki sem ga naredila, si vsekakor zaslužim mali posladek. Prižgan televizor, kjer sporočajo izide (vzporednih) volitev v Evropski parlament, ni ravno posladek. Je le zvočna kulisa in lovljenje posameznih besed ali stavkov. Zaslužim si več. To je koktejl, ki ga v svoji kuharici priporoča Nigella Lawson.¹

pogled v Nigellino knjigo

Preberi preostanek članka »

1. Saj veste, to je tista rahlo odbita ljubiteljica kuhanja in hrane, ki jo lahko gledamo v oddaji NLP na RTV1.[↩]

Na svetovnem spletu sem odkrila blog z imenom Gelio, ki je v celoti posvečen ruskemu mestu Novosibirsku. Mladi fotograf Slava Stepanov dela tako čudovite fotografije svojega mesta, da človeka kar zagrabi, da bi se o vsem, kar vidi na njih, prepričal še na lastne oči

A označuje Novosibirsk
Preberi preostanek članka »

S Festivala Ljubljana so mi (tako, kot vsem, ki so se znašli na njihovi mailing listi za obvestila), sporočili, da so predstavo ruskih Kozakov, ki v Ljubljano prihajajo 27. julija, iz Križank prestavili v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Torej, tisti, ki že imamo vstopnice, se moramo sprehoditi do Križank in jih zamenjati.

Preberi preostanek članka »

S sošolci iz gimnazije smo se odločili, da se spet srečamo in si pripravimo piknik. Ker nismo vedeli, če se nam splača ukvarjati z žarom in vsem, kar paše zraven, smo se odločili, da vsak nekaj prinese s sabo in si vse skupaj naredimo čimbolj enostavno.

In, ker smo ljudje v veliki meri nagnjeni k sladkarijam, sem (pravilno) sklepala, da se bodo mize šibile pod težo sladkih dobrot. Zato sem se odločila, da bom jaz raje naredila nekaj slanega. Nekaj čisto enostavnega in zelo okusnega. Slane palčke s sezamom in sirom.

razrezano listnato testo

Preberi preostanek članka »

O ljubljanskem živalskem vrtu sta med drugimi blogerji pisala že Chef in Samo. Zabaven se mi je zdel tudi strip ptičev, ki ga je naredila Darjas. Sedaj bom nekaj dodala tudi jaz.

Neznano veliko število let po mojem prvem obisku živalskega vrta v naši prestolnici, ki se je zgodil enkrat v osnovni šoli, sem bila spet v ZOO-ju. Na obisk je prišla Piromanova sestra s hčerko in vsi veseli in navdušeni smo se odpravili do tistega koščka Rožnika, kjer za ograjami živi veliko živali, ki bi se morale nahajati na povsem drugih koncih sveta.

Parkirišče okoli živalskega vrta je bilo na soboto dodobra zaparkirano. Proti vhodu so se večinoma odpravljali starši s svojimi malčki. Živalski vrt je več kot primeren za take obiskovalce, saj otroci zelo uživajo na raznih igralih, starši pa se lahko zleknejo v zanje pripravljene ležalnike in nadzirajo situacijo.

Piroman z nečakinjo

Preberi preostanek članka »

Že nekaj časa po Ljubljani srečujem plakate, ki vabijo na štiri operne predstave Petra Iljiča Čajkovskega Jevgenij Onjegin v izvedbi ruskega Bolšoj teatra. Sliši se zelo mamljivo, tako kot veliko predstav, ki jih v svojem julijskem in avgustovskem programu ponuja Festival Ljubljana. Cene vstopnic in število želja nikakor ne najdejo skupnega jezika. Na koncu se je treba odločiti. Pogledati je treba v denarnico ali raje na bančni račun, narediti ožji izbor predstav in sprejeti zadnji odgovor. Jaz sem se odločila, da si bom lahko privoščila največ dve predstavi, predvsem zato, ker nista ravno najbolj poceni. Najprej sem se seveda odločila za opero Bolšoj teatra. Potem pa sem kolebala med plesno predstavo Ruskih Kozakov in med koncertom Orkestra za ljudsko glasbo kitajske radiotelevizije, kar bi bila odlična uvertura v poglobljeno razmišljanje o moji sinološki diplomi.

Ker sta obe moji želji po omenjenih predstavah povezani z meni ljubo Rusijo, me je prešinilo, da bi mogoče lahko s svojim blogom in nekaterim drugim delom, ki ga občasno opravljam na internetu, ponudila nekaj dobrega v zameno za vstopnici. Sestavila sem ponudbo, jo obogatila s povezavami na svoje delo in odposlala po mejlu. Ni bilo treba dolgo čakati na odgovor, ki sem se ga neizmerno razveselila, kar pomeni, da si bom predstavi definitvno ogledala. Kot novinarka S sabo bom vzela še starše in mojo enakovredno polovico Proti plačilu, se razume. Za svoji vstopnici pa bom, seveda, izpolnila tudi svojo obljubo, da po svojih najboljših močeh na prireditve Festivala Ljubljana povabim tudi vas.

prizor iz opere Jevgenij Onjegin; Tatjana in Levin (foto: Festival Ljubljana)

Preberi preostanek članka »

Devetomajsko soboto sem si rezervirala za praznovanje 40. rojstnega dneva Radia Študent. Dogajanje je bilo tako pestro, da nikakor nisem zmogla biti povsod. Videla nisem niti polovice vseh nastopajočih.

Program se je začel ob 16. uri pred Filozofsko fakulteto, kjer sva malo čez 17. uro ujela Janija Kovačiča in se po njegovem nastopu odpravila proti Prešernovemu trgu, kjer se je že ogreval madžarski nacionalni ciganski orkester Ferenca Sante, o čemer je nekaj pisal Tomica. Bili so res dobri, samo raje bi jih videla v nekem zaprtem prostoru, kjer bi se lahko zleknila v stol in uživala v melodijah, ki jih izvabljajo iz svojih godal. Ko je imel orkester pavzo, smo se z Ireno in Prisom, ki sta se nama pridružila, odločili, da odidemo na sladoledno osvežitev. Kasneje sva se midva s Piromanom vrnila nazaj na Prešernov trg in počakala da je orkester Frenca Sante zaključil svoj nastop¹.

Še preden so godalci nehali igrati, je do naju prišel moški in naju vprašal, če sva Rusa. Videl je namreč oranžno-črn trak, ki sem ga ob 9. maju dobila v Rusiji in sem si ga dnevu primerno spet pripela na nahrbtnik. Ko sem mu povedala, da nisva Rusa in da sem trak dobila, ko sem bila v Moskvi, mu je postalo kar malo nerodno. Vse, kar sem izvedela od njega je, da je električar na ruskem veleposlaništvu. Potem se je dokaj hitro poslovil. Res škoda, da je bil tako sramežljiv.

Ana Pupedan

Preberi preostanek članka »

1. Na tej povezavi, si oglejte novico o ciganskem orkestru.[↩]

Druga svetovna vojna je eno tistih poglavij pri zgodovini, ki so mu v času, ko so v šolo hodili moji starši posvetili veliko šolskih ur, mi pa smo jo obdelali zelo hitro. Verjetno je (bil) zato kriv slab učni načrt, ki se preveč posveča na primer Grkom in Rimljanom¹, obdobje 20. stoletja pa je zelo slabo zastopano. Nekoč sem sicer slišala, da mora od nekega dogodka miniti vsaj 50 let, zato da ga zgodovinarji lahko objektivno preučijo, zapišejo itd. Od druge svetovne vojne je sicer minilo že več kot 50 let, a v naši Sloveniji se zdi, da veliko stvari iz tistega obdobja še vedno ni razrešenih. Ampak to ni tema tega prispevka.

Tokrat je na vrsti vojaška parada, ki jo vsako leto 9. maja, ko se praznuje dan zmage, pripravi ruska oblast, da praznuje zmago, ki so jo z Rdečo armado leta 1945 dosegli v Veliki domovinski vojni, kot Rusi imenujejo 2. svetovno vojno. Na spletu sem dobila fotografije z generalke za letošnjo parado. Spomnila sem se 9. maja 2007, ki sem ga preživela v sobi moskovskega študentskega doma, ker se mi je zdelo, da bodo ulice, predvsem pa najpogostejše prevozno sredstvo - metro, kjer sem se vedno počutila nekoliko utesnjeno, prepolne vojnih veteranov in drugih ljudi.

Rusi so zelo ponosen narod in zelo radi imajo praznike. Že okoli 20. aprila so se kuharice, čistilke in hišniki v študentskem domu pogovarjali koliko prostih dni jim bo odmerjenih okoli praznikov v začetku maja. Okoli prvega maja smo v eni od trgovin dobili tudi oranžno-črne trakove, ki smo si jih, tako kot Rusi, privezali predvsem na torbe.

Preberi preostanek članka »

1. skoraj cel 1. letnik srednje šole[↩]