кандела

Prvomajske praznike, ki so postregli s čudovitim vremenom, sva med drugim preživljala tudi z nabiranjem smrekovih vršičkov. Že lani sva se pogovarjala, da bi lahko bolj izkoristila navdušenje moje tašče in tasta, ki zadnja leta veliko časa in ljubezni namenjata zeliščem. Med drugim sta že vsaj dve leti zvarila odličen domači jägermeister, kar ni kar tako. Celo leto je namreč treba biti na preži za različnimi cvetovi, listi, koreninicami in še čem. Vse te zeli se kakšnega pol leta postopoma dodaja v alkoholno osnovo. Če se ne motim je v pravem (beri: domačem) jegru okoli 30 različnih rastlin.

Še vedno naju čaka nabiranje kopriv, ki sva jih v zadnjem času že pila v raznih zelenih kašastih sokovih. Ne vem, če jih bova sušila za čaj, najbrž bova kar izkoristila njihovo svežino in jih zmlela v blenderju. Za letošnji začetek najine zeliščarske sezone sva nabrala smrekove vršičke. Nabrala sva jih … ne vem točno koliko. Toliko že, da sem jih stlačila v dva litrska in en pollitrski kozarec. Po petih dneh na soncu se je sladkor že skoraj popolnoma stopil in ko sem mešanico malo premešala, je do mojega nosu že zavel vonj po sirupu, s katerim si lajšam kašelj.

In kako se pripravi mešanica za sirup iz smrekovih vršičkov?

Po smrekove vršičke greste nekam, kjer so smreke vsaj nekoliko odmaknjene od raznih cest. Logično, a ne Naberete vršičkov, kolikor vam srce poželi. Doma izbrskate nekaj steklenih kozarcev in sladkor. Na dno kozarca naložite plast vršičkov, jo potlačite in posujete s sladkorjem. Sladkorja naj bo toliko, da rahlo prekrije vršičke. Če ga boste dali preveč, se vam ne bo dobro stopil in iz njega bodo nastale grudice, česar pa nočemo. Tako nalagamo plast za plastjo in vršičke sproti pridno tlačimo v kozarec. Prva in zadnja plast morajo biti vršički. Ko naložite kozarce, jih za približno 14 dni postavite na sonce. Vmes malo kontrolirajte kako se topi sladkor. Če boste opazili, da iz njega nastajajo grudice, malo pomešajte.

Nekje na internetu sem brala, da naj bi vršičke pustili na soncu tudi do 40 dni, ampak domači viri pravijo, da naj bo maksimum 3 tedne, ker se lahko zgodi, da se vam bo sirup drugače skisal. Mogoče je še najbolje, če po 14 dneh sirup poskusite, pa boste videli, ali je zdravilo v redu, ali je mogoče že malo kislo.

Ko se boste odločili, da je sonce opravilo svojo nalogo, sirup precedite. Potem pa vršičke lahko prelijete z žganjem in jih za 2 ali 3 tedne postavite nekam v senco in poleg smrekovega sirupa boste dobili še smrekovo žganje, ki ga lahko malo “začinite” ali mu daste “osebno” noto na primer z rezinami limone, žajbljem ali kakšno drugo rožico

Prazniki, ki so za nami so bili zame eni najlepših, če ne celo najlepši prazniki, kar pomnim. Vendar vsebina praznikov pri tem ne igra nobene vloge. Gre za to, da sva si uspela dopovedati, da si je treba vzeti čas zase. V ta čas sicer spada tudi nekaj opravil po stanovanju, a brez vsakršnega pretiravanja. V zadnjih dneh sem si tako uspela urediti pisarniški kotiček dnevne sobe. Vedno, ko pogledam regal, kamor sem zložila večino svojih stvari, me prevzame prijeten občutek, ki mi govori, da so se tudi te stvari končno ustalile in našle svoj prostor. Seveda nisem pospravljala vse praznične dni …

Preberi preostanek članka »

Ko sem bila še otrok, se spomnim, da je soseda delala čokolado iz mleka v prahu. Nimam pojma, kaj vse je bilo še v njej, spomnim se samo, da sem bila nad njo navdušena. Potem sem dolgo časa jedla takšne in drugačne čokolade, ki se kupijo v “navadnih” trgovinah ali čokoladnicah. Ko je bila želja po čokoladi velika, priznam, da mi je bilo prav vseeno kdo je proizvajalec, samo da ima okus po čokoladi.

Marca, ko smo bili s sodelavci iz PlanetBIO v Celju na sejmu Altermed, pa je Nina prinesla doma narejeno presno čokolado z oreški. Kakšna eksplozija okusov! Poleg tega je vegansko-presna čokolada tako nasitna, da en malo večji košček (recimo 4×4 cm) zadovolji še tako veliko željo po čokoladi. Seveda se da te čokolade naenkrat pojesti več, ampak, če se znaš ustaviti in vsaj malo prisluhniti telesu, ki si je neizmerno želelo nekaj sladkega in čokoladnega, ugotoviš, da je bil tisti košček vseeno dovolj

Takrat mi je Nina namenila še zadnji kos, ki je ostal v posodi. Zadržala sem ga v ustih in začutila, kako se je kakavovo maslo pomešano s kokosovim maslom počasi začelo topiti, jezik pa kar ni mogel okusiti vseh različnih okusov, ki so se pri tem sproščali … V naslednjem trenutku me je prešinilo, hočem recept, ker moram to deliti s svojimi.

Recept sem dobila in za veliko noč sva namesto potice¹ naredila domačo čokolado.

Sestavine za čokoladno osnovo:

• pol skodelice² agavinega sirupa
• pol skodelice stopljenega kakavovega masla
• pol skodelice stopljenega kokosovega masla
• 2 jž³ mesquite v prahu
• 4 jž kakava v prahu
• 2 jž acai v prahu
• 2 jž sojinega lecitina
• 1 čž⁴ vanilje v prahu
• ščepec himalajske soli

Če boste zgoraj omenjene sestavine med seboj zmešali v močnejšem blenderju ali kakšnem drugem mikserju, vam bo prav prišel nasvet, da v posodo najprej dajte tekočine oz. utekočinjene sestavine, šele nato suhe zadeve.

Preberi preostanek članka »

1. Potice sva dobila dovolj pri ostalih sorodnikih.[↩]
2. 1 skodelica je približno 2,4 dcl[↩]
3. jž = jedilna žlica[↩]
4. čž = čajna žlička[↩]

Zadnje čase se mi dogaja, da se ponoči večkrat zbudim in kar ne morem takoj zaspati nazaj. Saj se sploh ne bi pritoževala, če me potem večkrat sredi dneva ne bi utrujal spanec, ki si ga ne morem privoščiti vedno. Kljub temu, da delam od doma in sta kavč ali postelja na dosegu, bi se počutila slabo, če bi sredi dneva, ko ostali delajo, spala. Redko, ko je res težko, si ponavadi privoščim eno uro spanja popoldan.

Oni dan sem bila ves dan utrujena in tista prava energija, kar ni in ni prišla. Potem me je napadel še glavobol. Ker načeloma glavobole raje rešujem s kozarcem vode več ali s spancem. Večinoma mi to pomaga. Če mi v glavi močno razbija dlje časa, se vdam tudi kakšni tableti. A oni dan je spanec pomagal. Ko sem se zbudila me glava ni več bolela, je pa zastokal želodec. Še vedno rahlo omotična od spanca, sem se odločila, da je treba ropotanje v telesu zatreti z zdravim smutijem, kljub temu, da sem v ustih že čutila okus politank

Preberi preostanek članka »

Zadnje čase želim na svoj vsakodnevni jedilnik vnesti čim več sadja in zelenjave, poleg tega sem se odločila, da bo to tudi razlog za raziskovanje raznih vegetarijansko-vegansko-presnih jedi. A kaj mi pomaga, če ne najdem časa, da bi si naredila točen urnik, kar bi najbolje rešilo moj problem z imenom Kaj bova pa danes jedla (za kosilo). Zadnji dnevi so bili sploh stresni in držim pesti, da so se končali. Ne maram občutka, ko se vrtiš v krogu in loviš svoj rep, a ga preprosto ne moreš ujeti. Bega me tudi občutek, ko slišim telo, da je lačno, a ob misli na kakršnokoli hrano ostanem popolnoma hladna. Takrat bi urnik oz. jedilnik potrebovala še toliko bolj, saj so to trenutki, ko navadno pojem nekaj takšnega, za kar mi je žal takoj zatem, ko zadevo pogoltnem.

Eden takšnih trenutkov, ko je bil čas za kosilo jaz pa sem bila z mislimi na nešteto drugih koncih, se je zgodil pred kratkim. Kaj naj skuham? Nekaj, kar mi ne bo vzelo veliko časa, ker imam še toliko drugih pomembnejših stvari, ki jih moram narediti. Kaj je sploh v hladilniku ali kje drugje v kuhinji?

Preberi preostanek članka »

Še preden sem trdno pristala na PlanetBIO, sem se večkrat srečala z vegetarijanstvom, veganstvom in presnojedstvom, a me te stvari nikoli niso zanimale do te mere, da bi se z njimi začela podrobneje ukvarjati. Pravzaprav sem si šele pred kratkim bolje razjasnila razliko med prej omenjenimi pojmi, ki označujejo različne načine prehranjevanja …

Pred tremi leti sva se z Romanom celo odločila, da v času posta iz najine prehrane odstraniva meso. Kar tako. Da vidiva, če zmoreva. Kolikor se spomnim, sva povečala količino zaužitega sadja in zelenjave, meso pa začela nadomeščati predvsem s sirom. Kmalu sva ugotovila, da je najbrž sir glavni vzrok za močan zadah. To težavo sva skušala odpraviti na način, da sva jedla manj sira. A zadah je v večji meri izginil šele, ko sva začela spet jesti tako, kot sva to počela pred postno odločitvijo. Čeprav sva zdržala 40 dni, sva na koncu ugotovila, da vegetarijanstvo ni za naju. Zdaj veva zakaj. Zato, ker sva delala usodno napako, ki jo najbrž dela veliko ljudi, ki se želijo preskusiti v brezmesni hrani. Enostavno sva mislila, da bo željo po mesnih izdelkih pregnala večja količina sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov. Nikoli pa se nisva načina prehranjevanja lotila resneje, na primer s pomočjo kakšne knjige. In večkrat se je pojavil problem, kaj skuhati za kosilo, če sva pa polento z zelenjavo jedla že pred dvema dnevoma.

Ko sem letos dobila službo pri PlanetBIO sem se začela bolj zanimati za način prehranjevanja, ki ga prakticira tudi veliko mojih sodelavcev. Med brskanjem po internetu sem ugotovila, da je na medmrežju množica takšnih in drugačnih spletnih strani z recepti¹ in raznimi nasveti, a količina teh informacij je tako enormna, da je zelo težko najti tisti pravi začetek. Zato me je vedno bolj navduševala misel, da bi se udeležila kakšne delavnice na to temo.

kalilnik s kalčki sončnice

Preberi preostanek članka »

1. nekje so že same fotografije hrane tako lepe, da bi zagrizla kar v monitor [↩]

Pred kratkim me je sestra prosila, če bi ji sešila kakšno krilo. Seveda, zakaj pa ne. Dogovorili sva se, da pride k nama na mini počitnice, pred tem pa se dobiva v Ljubljani, obiščeva Svet metraže, izbereva blago in se odpraviva novim dogodivščinam naproti.

Urška je nekje na internetu našla krilo, ki ji je bilo všeč, izmerili sva jo, jaz pa sem na pomoč priklicala Anin priročnik Superkrojenje, da sem si osvežila spomin in na plano zbezala krojaško znanje, ki sem ga pridobila na njenem tečaju Superkrojenja in Superšivanja. Kroj mi je uspelo zrisati presenetljivo hitro. Seveda sem se spomnila tudi napak, ki sem jih delala pri zadnjem risanju. Tokrat sem se jim uspela izogniti. Sobotno dopoldne je minilo skoraj kot bi mignil in ko je ura odbila 12, sem bila vesela, da je kroj zrisan. Priznam, da me je malo vseeno skrbelo, če sem vse prav izmerila, izračunala in prenesla na papir. Ko enkrat zrišeš kroj na blago oz. ko ga izrežeš, je, kar je. Napak ni več mogoče popraviti …

Šivala sem cel dan. Zadnji šiv je šivalni stroj naredil malo pred 23. uro. Jaz pa sem bila po približno 12 urah ustvarjanje kar malo ponosna nase. Še vedno imam občutek in končni izdelek je prav lepo narejen. Če bi imela več časa (Urška naju je naslednje jutro zapuščala že ob 7h), bi se še malo bolj potrudila s podlogo.

Ko sem imela mere, sem vzela flumastre in neko staro Delo, ter zrisala in izrezala kroj.

Preberi preostanek članka »

Kar neverjetno je, kako so se moje internetne navade skoraj čez noč spremenile odkar sem dobila prvo službo. Ko sem prišla domov, me brskanje po spletu ni več mikalo. Pojedla sem kosilo, ki ga je pridno kuhal mož, potem sem obležala v spalnici pred televizijo, zaspala še preden se je dnevnik ob 19h dobro začel in se zbudila tam nekje okoli 22. ure, se odvlekla do kopalnice, umila zobe, še zadnjič tisti dan obiskala wc, si nastavila budilko na telefonu in že je bilo treba vstati in pripraviti novo malico za v službo. Nič bolj me računalnik ni privlačil med vikendi in blog, kaj blog, celotna “spletna” komunikacija, ki sem jo prej imela z ljudmi preko tega medija, je obstala na mestu.

Po enem mesecu dela pri Centru za avtizem, sem dobila ponudbo za službo pri podjetju Planet Bio. Razveselila sem se je kot majhen otrok. Ne samo zaradi narave dela, ki mi je bila obljubljena in sem jo že vsaj malo poznala, ampak tudi zaradi ljudi, ki delajo tam. Dobila sem nove, mlade, zagnane sodelavce in sodelavke, ki se trudijo preživeti z ozaveščanjem o bolj zdravem načinu prehranjevanja, poleg tega pa imajo še spletno trgovino s superhrano.

Dober mesec, ko sem se vsakodnevno vozila na delo, sem ugotovila, da mi delo od doma veliko bolj odgovarja. Seveda se pri delu od doma pojavijo nekateri drugi izzivi, s katerimi se mora človek soočiti. Treba je biti še veliko bolj samodiscipliniran, saj te ponavadi zjutraj nič ne priganja, da vstaneš ob določeni uri. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem se sredi dopoldneva zavedla, da sem še vedno v pižami. Poleg tega se je treba večkrat zavestno opomniti, da si v službi in da skakanje po raznih opravkih, ne bo poskrbelo za delo, ki ga je treba opraviti. A delo od doma ima tudi veliko prednosti. Vsaj zame. Že to, da lahko doma sedim pred računalnikom v udobni trenirki in mi ni treba vsak dan razmišljati, kaj bom oblekla za v službo, da mi bo čim bolj udobno, pri meni šteje kot velik plus …

Moje novo delovno mesto torej od mene zahteva, da urejam različne spletne strani, ki jih ima Planet Bio¹ in da skrbim za razne objave na raznih socialnih omrežjih. Hkrati pa opravljam neke vrste spletni marketing. Ne iščem spletnih strani, kjer bi se lahko oglaševali, ampak skušam po čim več internetnih kanalih raztrositi uporabne povezave na različne spletne kanale, ki jih ima Planet Bio. Zadnje čase se z “evropsko” spletno trgovino še posebej osredotočamo na evropski trg. Promoviranje ni lahka stvar. Mene še najbolj omejuje neznanje s področja vegetarijanskega, veganskega in presnega prehranjevanja. A  se učim. Nekaj mi da internet, nekaj informacij sem odnesla s sejma Altermed, še bolj pa so mi všeč razne delavnice.

Najprej sem se podrobneje spoznavala tudi z novimi okusi na promocijski delavnici Planeta Bio v trgovini z zdravo prehrano Dobra volja pri Katki, ki jo boste našli v Celju. Tam sem pila odličen “nadomestek” za kavo. Seveda, če pijete kavo, ker vam je všeč njen okus, vonj in misel, da ob skodelici lahko s kom poklepetate ali pa si prižgete cigareto in uživate, potem se kavi najbrž ne bi odpovedali. Če pa kavo pijete, ker vas poživlja, bi vam bil njen nadomestek najbrž všeč … Žitno kavo zalijete z vročo vodo, dodate žličko cimeta, malo guarane², agavinega sirupa in lešnikovega mleka. Kasneje smo se sladkali z dvema smoothie-jema in čokolado. Ni boljše čokolade, kot da jo zmešaš sam iz kokosovega in kakavovega masla z drugimi dodatki.

Potem pa sem ulovila še zadnji stol na enodnevni delavnici Gourmet Fresh pri Barbari. Preden sem Barbaro na Altermedu spoznala v živo, sem se z njenim delom podrobneje seznanila že preko njene okusne spletne strani Barbarella. Barbara je super punca in njena delavnica je bila odlična odskočna deska, da se sama spustim še veliko globlje v raziskovanje vegetarijansko-vegansko-presnega sveta …

Že dolgo razmišljam o tem, da bi morala poleg več gibanja v svoje življenje vključiti tudi več sadja in zelenjave. Služba pri Planetu Bio je prišla kot naročena, da začnem ideje spreminjati v dejanja. To se mi zdi tudi ena od boljših podlag za nov zagon bloga, ki je spal tako zelo dolgo …

1. Svet je lep, Planet Bio.eu, Squidoo, Facebook, Twitter, Linked In, kmalu dobimo še kanal na You tubeu …[↩]
2. Če guarano že poznate, v redu, če ne, jo začnite dozirati zmerno; največ pol čajne žličke.[↩]

Vesele novice. Nekako kar ne morem verjeti, da se po dobrih dveh mesecih, odkar sem diplomirala, že uvajam na novo delovno mesto. Na moje prvo pravo delovno mesto!

Moja bilanca iskanja prve zaposlitve:

• 2 poslani prošnji oz. ponudbi za sodelovanje na naslove, kjer niso imeli objavljenega razpisa za nova delovna mesta

• postavitev predstavitvene spletne strani kandela.si, ki je zaradi stvari, ki se dogajajo zadnje čase, še vedno nedokončana

• obisk zaposlitvenega sejma, kjer sem se vpisala v register treh zaposlitvenih agencij, pustila svojo vizitko petim podjetjem (dve od teh podjetij, Krka in Špica, sta me obvestili, da so me spravili v svoj arhiv možnega bodočega kadra, iz Špice so mi celo odgovorili, da me po obravnavi moje prošnje niso izbrali, a me bodo imeli v svoji evidenci)

• sestanek z direktorjem kadrov v podjetju Lek in načelni dogovor, da Lek in naš zavod Zlata leta skupaj izpeljemo en projekt, o katerem se bomo še podrobneje dogovorili v začetku leta 2012

• Barbari Kotlušek sem se z mejlom odzvala na vabilo, a mi ni odgovorila (razloga ne vem, mogoče sem ji pisala na napačen naslov)

• dogovarjanje z bivšo sošolko s fakultete, da bi ji pomagala pri organizacijskem in promocijskem delu njenega grafičnega podjetja, a so natančnejši pogovori padli v vodo, ker mi je Miklavž prinesel razgovor v nevladni organizaciji Center društvo za avtizem, kjer bom z letom 2012 začela delati kot vodja projektov

• prijava na Zavod za zaposlovanje zaradi administrativnih postopkov pri novi zaposlitvi; čaka me predavanje o mojih pravicah in dolžnostih, ki se ga moram obvezno udeležiti, če želim ostati v njihovem sistemu

Sodeč po tem, kako sem dobila razgovor, lahko dam samo en nasvet vsem, ki iščete službo. Vse spletne strani in strokovnjaki nas pozivajo, naj bomo omreženi, saj nam bo to omogočilo, da bomo čim večjemu krogu ljudi povedali, da iščemo službo, kar poveča možnosti, da kdo ve za kakšno delovno mesto, pisano ravno na našo kožo. Poleg tega bodite dejavni in se pokažite ljudem. Pokažite kaj znate in s čim vse ste se pripravljeni spopasti.

Sama nimam veliko izkušenj z vodenjem projektov v nevladnih organizacijah, a sem kar nekaj teh stvari spoznala ravno skozi triletno sodelovanje in delovanje v zasebnem Zavodu za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, ki smo ga leta 2008 ustanovili skupaj z nekaj kolegi. V okviru Zlatih let sem obiskovala delavnice v organizaciji CNVOS-a¹. Med drugim sem po obisku tečaja uvajanja sistema kakovosti v nevladne organizacije, ki je trajal nekaj mesecev, na koncu opravila še tečaj za notranjega presojevalca. Nekaj izkušenj sem nabrala tudi s pisanjem in pomočjo pri vodenju projektov, ki smo jih imeli v Zlatih letih in ravno to mi je pomagalo, da sem preko sodelovanja našega zavoda s Centrom za avtizem dobila razgovor.

Tako kot je večina prej govorila meni, zdaj jaz govorim oz. pišem naprej. Ko boste ugotovili približno kaj bi delali, začnite delati na iskanju. Pri tem bodite proaktvini, povejte vsem, da iščete zaposlitev, pokažite se, povejte in pokažite kaj znate, raziskujte, delajte. Vem, na začetku je težko. Človek se ne znajde, ne ve, kam bi se obrnil po dober in koristen nasvet. In vsi vemo, da danes sploh niso rožnati časi za iskanje zaposlitve. Ampak več boste za to naredili sami, večja bo verjetnost, da boste našli nekaj zase.

SREČNO VSEM, ki ste na tej poti!

1. Center za informiranje sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij Slovenije[↩]

V prejšnjem prispevku sem napisala, da sem se v iskanju zaposlitve odpravila na zaposlitveni sejem v Ljubljano. Poleg nekaj prijetnih pogovorov na stojnicah podjetij kot so Krka, Špica, B/S/H in LifeClass si bom zapomnila tudi daljši klepet z Igorjem, ki dela za Mojedelo.com.

Ko sva predelala trening trženja, ki ga njegov delodajalec ponuja skupaj s podjetjem Lisac&Lisac, in razne teme glede zaposlovanja, sva z vikanja prešla na tikanje in nekaj besed namenila tudi življenju pri taščah. Preden sem se dokončno poslovila, sem ga prosila za njegovo osebno mnenje glede zaposlitvenih agencij. Ni še tako dolgo, ko sem na Valu202 poslušala oddajo Vroči mikrofon, ki se je ukvarjala ravno s to temo. Ker sem si o agencijah ustvarila ne preveč pozitivno mnenje, me je zanimalo, kaj o tem meni nekdo, ki se dnevno srečuje z iskalci in ponudniki zaposlitve. Povedal mi je, da načeloma nihče ni naklonjen tem agencijam. Najbolj pomembno je, kakšno pogodbo iskalec zaposlitve podpiše z njimi. Na podlagi pogodbe se izvaja tudi plačilo agencijam za posredovano delo. Ena od opcij je, da ti mesečno trgajo delež od plače. Vseeno sem se strinjala z njegovim nasvetom, da konec koncev z vpisom v njihove baze ne morem nič izgubiti. Šele v primeru, da bodo našli službo, primerno moji izobrazbi in izkušnjam, se bomo začeli resno pogovarjati in dokler ničesar ne podpišem, sem sama svoj šef. Zato sem se pred obiskom predstavitev uglednih slovenskih podjetij vpisala v 3 registre.

Preberi preostanek članka »