кандела

Vesele novice. Nekako kar ne morem verjeti, da se po dobrih dveh mesecih, odkar sem diplomirala, že uvajam na novo delovno mesto. Na moje prvo pravo delovno mesto!

Moja bilanca iskanja prve zaposlitve:

• 2 poslani prošnji oz. ponudbi za sodelovanje na naslove, kjer niso imeli objavljenega razpisa za nova delovna mesta

• postavitev predstavitvene spletne strani kandela.si, ki je zaradi stvari, ki se dogajajo zadnje čase, še vedno nedokončana

• obisk zaposlitvenega sejma, kjer sem se vpisala v register treh zaposlitvenih agencij, pustila svojo vizitko petim podjetjem (dve od teh podjetij, Krka in Špica, sta me obvestili, da so me spravili v svoj arhiv možnega bodočega kadra, iz Špice so mi celo odgovorili, da me po obravnavi moje prošnje niso izbrali, a me bodo imeli v svoji evidenci)

• sestanek z direktorjem kadrov v podjetju Lek in načelni dogovor, da Lek in naš zavod Zlata leta skupaj izpeljemo en projekt, o katerem se bomo še podrobneje dogovorili v začetku leta 2012

• Barbari Kotlušek sem se z mejlom odzvala na vabilo, a mi ni odgovorila (razloga ne vem, mogoče sem ji pisala na napačen naslov)

• dogovarjanje z bivšo sošolko s fakultete, da bi ji pomagala pri organizacijskem in promocijskem delu njenega grafičnega podjetja, a so natančnejši pogovori padli v vodo, ker mi je Miklavž prinesel razgovor v nevladni organizaciji Center društvo za avtizem, kjer bom z letom 2012 začela delati kot vodja projektov

• prijava na Zavod za zaposlovanje zaradi administrativnih postopkov pri novi zaposlitvi; čaka me predavanje o mojih pravicah in dolžnostih, ki se ga moram obvezno udeležiti, če želim ostati v njihovem sistemu

Sodeč po tem, kako sem dobila razgovor, lahko dam samo en nasvet vsem, ki iščete službo. Vse spletne strani in strokovnjaki nas pozivajo, naj bomo omreženi, saj nam bo to omogočilo, da bomo čim večjemu krogu ljudi povedali, da iščemo službo, kar poveča možnosti, da kdo ve za kakšno delovno mesto, pisano ravno na našo kožo. Poleg tega bodite dejavni in se pokažite ljudem. Pokažite kaj znate in s čim vse ste se pripravljeni spopasti.

Sama nimam veliko izkušenj z vodenjem projektov v nevladnih organizacijah, a sem kar nekaj teh stvari spoznala ravno skozi triletno sodelovanje in delovanje v zasebnem Zavodu za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, ki smo ga leta 2008 ustanovili skupaj z nekaj kolegi. V okviru Zlatih let sem obiskovala delavnice v organizaciji CNVOS-a¹. Med drugim sem po obisku tečaja uvajanja sistema kakovosti v nevladne organizacije, ki je trajal nekaj mesecev, na koncu opravila še tečaj za notranjega presojevalca. Nekaj izkušenj sem nabrala tudi s pisanjem in pomočjo pri vodenju projektov, ki smo jih imeli v Zlatih letih in ravno to mi je pomagalo, da sem preko sodelovanja našega zavoda s Centrom za avtizem dobila razgovor.

Tako kot je večina prej govorila meni, zdaj jaz govorim oz. pišem naprej. Ko boste ugotovili približno kaj bi delali, začnite delati na iskanju. Pri tem bodite proaktvini, povejte vsem, da iščete zaposlitev, pokažite se, povejte in pokažite kaj znate, raziskujte, delajte. Vem, na začetku je težko. Človek se ne znajde, ne ve, kam bi se obrnil po dober in koristen nasvet. In vsi vemo, da danes sploh niso rožnati časi za iskanje zaposlitve. Ampak več boste za to naredili sami, večja bo verjetnost, da boste našli nekaj zase.

SREČNO VSEM, ki ste na tej poti!

1. Center za informiranje sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij Slovenije[↩]

V prejšnjem prispevku sem napisala, da sem se v iskanju zaposlitve odpravila na zaposlitveni sejem v Ljubljano. Poleg nekaj prijetnih pogovorov na stojnicah podjetij kot so Krka, Špica, B/S/H in LifeClass si bom zapomnila tudi daljši klepet z Igorjem, ki dela za Mojedelo.com.

Ko sva predelala trening trženja, ki ga njegov delodajalec ponuja skupaj s podjetjem Lisac&Lisac, in razne teme glede zaposlovanja, sva z vikanja prešla na tikanje in nekaj besed namenila tudi življenju pri taščah. Preden sem se dokončno poslovila, sem ga prosila za njegovo osebno mnenje glede zaposlitvenih agencij. Ni še tako dolgo, ko sem na Valu202 poslušala oddajo Vroči mikrofon, ki se je ukvarjala ravno s to temo. Ker sem si o agencijah ustvarila ne preveč pozitivno mnenje, me je zanimalo, kaj o tem meni nekdo, ki se dnevno srečuje z iskalci in ponudniki zaposlitve. Povedal mi je, da načeloma nihče ni naklonjen tem agencijam. Najbolj pomembno je, kakšno pogodbo iskalec zaposlitve podpiše z njimi. Na podlagi pogodbe se izvaja tudi plačilo agencijam za posredovano delo. Ena od opcij je, da ti mesečno trgajo delež od plače. Vseeno sem se strinjala z njegovim nasvetom, da konec koncev z vpisom v njihove baze ne morem nič izgubiti. Šele v primeru, da bodo našli službo, primerno moji izobrazbi in izkušnjam, se bomo začeli resno pogovarjati in dokler ničesar ne podpišem, sem sama svoj šef. Zato sem se pred obiskom predstavitev uglednih slovenskih podjetij vpisala v 3 registre.

Preberi preostanek članka »

Zadnje čase se veliko ukvarjam z iskanjem prve¹ zaposlitve.

Najprej sem bila malo izgubljena. Postavljala sem si tipična vprašanja o tem, kako se zadeve lotiti, kako napisati dober življenjepis, kako biti “posebna”, kar se danes tako zelo išče, predvsem pa me še vedno bega vprašanje kako izbrati potencialna podjetja, ki bi si jih želela za svoje delodajalce. Vsi vemo, v kakšnem svetu živimo in iskanje dobrih delodajalcev ni tako enostavno, kot bi si želeli. Koliko zgodb o slabih delodajalcih smo slišali v zadnjih letih! Koliko zgodb o ugodnostih, ki jih za delodajalce predstavljajo delavci -študenti, ki velikokrat izvisijo še isti trenutek, ko jim zaradi izgube statusa študentski servisi več ne izdajo napotnice. Zadnje čase, s spodbujanjem samozaposlovanja, je vse več zaposlitvenih oglasov vezanih na to, da ima posameznik status samostojnega podjetnika. Vse lepo in prav. Po eni strani popolnoma razumem delodajalce, da je, ob plačevanju tako visokih prispevkov za plače zaposlenih, zanje to veliko bolj ugodna varianta. Na drugi strani imamo tudi polno ljudi z “espeji”, ki so odprli samostojna podjetja, brez da bi prej dobro razmislili, na kakšen način bodo mesečno zaslužili toliko denarja, da jim bo po plačilu obveznih prispevkov še kaj ostalo za preživetje.

Ne manjka niti zgodb o iskalcih zaposlitve, ki se pravzaprav sploh niso pripravljeni prilagajati delovnim pogojem, ali prevzeti kakšne odgovornosti. Zgodb je veliko. Takšnih in drugačnih in ne bi bilo pošteno, da bi vse metali v isti koš. Je pa dejstvo, da živimo v okolju, ki je večinoma usmerjeno v iskanje možnosti, kako bi zakone in vse ostalo čim bolje izkoristili v svoj prid, česar sama nisem nikoli razumela. Še vedno sem mnenja, da bi bilo za vse dovolj, če bi le bili pripravljeni malo bolj sodelovati med sabo in ne gledati samo na to, kako bomo koga zafrknili v svojo korist.

Da se vrnem nazaj k mojemu iskanju prve zaposlitve … V želji, da bi zaposlitev dobila brez da bi v nedogled pošiljala prošnje za delo in ponudbe za sodelovanje vsevprek, sem pred pisanjem življenjepisa prebrala polno člankov s to vsebino na internetnih in papirnatih straneh. Takšnih in drugačnih nasvetov je veliko. Najpogosteje pa nas nagovarjajo v smislu: bodite posebni, napišite dober življenjepis, spremno pismo naj ne bo splošno, ampak usmerjeno na posameznega delodajalca, bodite dobro omreženi², saj vam to prinaša večje možnosti, da bi našli zaposlitev tudi mimo objavljenih kadrovskih potreb, ko vas povabijo na razgovor, se uredite, dobro se pripravite na razgovor in podrobno se pozanimajte o podjetju, kjer se boste predstavili. Potem ko sem na različnih koncih prebrala praktično ene in iste nasvete, sem ugotovila, da nihče ni odkril Amerike in da so ti nasveti praktično samoumevni.

Medtem ko sem pripravljala prvo prošnjo/ponudbo, sem pregledovala tudi prosta delovna mesta, ki jih objavljajo številni portali. Razen tega, da vsi ti portali iskalcem pomagajo tudi pri pisanju super najboljšega življenjepisa in spremnega pisma, sem še sama ugotovila to, o čemer sem se že prej pogovarjala s toliko znanci – preko teh oglasov bom težko našla zaposlitev. Zavedla sem se, da se bo res treba začeti prodajati, kar mi predstavlja velik izziv. Naj se bere še tako samovšečno, ampak jaz vem, da sem bodoča uslužbenka, kakršno si želi vsako dobro podjetje. Vsa podjetja, kjer sem delala kot študentka, sem, kljub temu, da včasih s čim res nisem bila zadovoljna, vzela za svoja. Povsod, kjer sem dobila priložnost in zaupanje, sem to z veseljem sprejela in o raznih nadurah, ki sem jih naredila v službi ali doma, nisem razmišljala skozi denar. Enostavno sem bila vesela, da sem lahko naredila še nekaj več za to, da je bil moj delodajalec še bolj uspešen ali da so bile njegove stranke bolj zadovoljne. A kako naj se zapakiram, da bom pri potencialnih delodajalcih vzbudila zanimanje in se jim moj aranžma ne bo zdel prekičast?

Prvič sem se s konkretnim trženjem sebe srečala na zaposlitvenem sejmu, ki je 23. in 24. novembra potekal na Gospodarskem razstavišču. Kljub temu, da sem se nanj pripravljala, zdaj vem, da sem bila še premalo pripravljena. Predvsem kar se tiče nastopa. Pred tem sem si postavila predstavitveno spletno stran kandela.si³. Priznam, da me je k temu še dodatno spodbudila zgodba Barbare Kotlušek, ki smo jo zadnje mesece lahko srečevali v različnih medijih. Vendar je moj namen res samo bolj konkretna predstavitev na spletu⁴, usmerjena v smer delodajalcev. Zato sem v Ljubljano namesto več izvodov svojega življenjepisa odnesla raje doma narejene vizitke, kamor sem napisala svoje glavne podatke. Tistim, potencialnim, ki so prejeli mojo vizitko, sem razložila, da lahko življenjepis in ostale stvari o meni najdejo na moji sveži spletni strani.

Res je, da je vizitka majhen kos papirja, ki ga kadrovik lahko izgubi mimogrede. A morala sem biti vsaj malo “posebna”, poleg tega pa nisem pristaš kupov nakopičenega papirja, ki ga v današnjem svetu računalnikov in interneta hitro začneš prestavljati sem in tja in te potem čez nekaj časa lahko prav pošteno razjezi. Bomo videli, če bo delovalo

1. Kar ne pomeni, da še nikoli nisem nič delala. S počitniškim delom sem začela že s 15 leti, zadnje plačilo preko avtorske pogodbe pa še čakam. [↩]
2. število vaših (spletnih) prijateljev naj bo čim širše[↩]
3. Trenutno ji manjka še kar nekaj vsebin. Delam na tem.[↩]
4. Mislim, da sem drugače že kar dobro predstavljena na spletu [↩]

Ali po domače musaka

Ker sva imela možnost, da kupiva domač krompir, sva jo z veseljem izkoristila. Spadava namreč med tiste, ki imamo zelo radi te gomolje, pripravljene na tisoč in en način. Domači krompir je veliko boljši od tistega, ki ga kupimo v trgovini, kjer nikoli ne veš, kaj se bo pokazalo, ko mu boš odstranil olupek.

Tako sva v klet shranila približno 60 kg krompirja, ki naj bi ju prehranjeval bolj ali manj preostanek jeseni in zimo. Ker sem vedela, da se mi ne bo vedno znova dalo hoditi dve nadstropji nižje do kleti, sem si kakšen kilogram shranila na hladno v hladilnik. Nekega dne pa je iz hladilnika prišel močan vonj po hlevu. Nič mi ni bilo jasno. Pregledala sem vsa živila, da bi ugotovila, če je slučajno začelo kaj gniti, plesneti ali kaj podobnega. A vse je bilo v redu. Ob naslednjem odpiranju hladilnika je vame spet buhnil ta čudni hlevski vonj in ugotovila sem, da prihaja od krompirja. Še nikoli nisem slišala, da bi se krompir nalezel kakršnega koli vonja, a najin ima močan vonj po hlevu. Dala sva ga ven, da bi se prezračil, a ni nič bolje. Glede na to, da smrdi samo krompirjev olupek, sva se odločila, da bova poskusila teh 60 kilogram pojesti čim prej. Ne bi rada, da bi se vonj vlezel še v notranjost, ker potem ga skoraj gotovo ne bi želela jesti. Sicer ne veva, če bi se to dejansko zgodilo, a ne bi rada tvegala …

Zato je zdaj na jedilniku krompir glavni. Pred dnevi sva si privoščila musako.

Preberi preostanek članka »

Večino informacij s tečaja superkrojenja pri Ani Malalan imam varno shranjenih v mapi, ki je nastala v času tečaja. Do sedaj sem jo že nekajkrat uporabila, da sem osvežila spomin, kar je bilo več kot potrebno za vedno nove izrise krojev. Že na tečaju je Ana govorila, da bi rada napisala in izdala pravi priročnik za krojenje. In septembra 2011 ji je uspelo. Pod okriljem Mladinske knjige je izšel zelo dober priročnik, ki je po mojem skromnem mnenju obvezna literatura za vse krojaško-šiviljske entuziaste, kakršna sem jaz ali pa za tistih nekaj deset ljudi¹, ki smo svoje znanje pridobivali na tečajih superkrojenja in superšivanja.

V priročniku boste našli podrobna navodila in razumljive razlage, kaj je krojenje, kako pridobiti izmerjene in izračunane mere, kako izrisati osnovni kroj in ga zmodelirati, kako položiti kroj na blago in koliko centimetrov znašajo dodatki za šivanje, zaporedje šivanja. Avtorica ni pozabila niti na razlago šiviljskih pojmov. Za še lažjo predstavo so vse stvari nazorno prikazane tudi s skicami. To je čisto pravi, pravcati priročnik.

Kar predstavljam si, da je kdo med vami, ki je pregledal in prebral malo več prispevkov na mojem blogu, mogoče že malo sit nenehnega omenjanja Ane Malalan, ampak ne gre drugače. Ona je tista, ki me je naučila največ o obrti, ki sem se jo želela priučiti že kot otrok. Poleg tega je bil to do sedaj prvi in edini tečaj, kamor sem šla, brez da bi naokoli spraševala, če bi se mi kdo pridružil. Ko sem prebrala uvodni stavek, ki je vabil na tečaj, sem zadevo kupila. Skoraj brez vsakega najmanjšega oklevanja. In v Kinu Šiški sem poleg zabavne in zanimive družbe dobila še veliko znanja.

1. Med Aninimi učenci sta bila celo dva fanta. Super![↩]

Fitnes me nikoli ni privlačil. Še vedno so moje prve asociacije na ta prostor kup vase zagledanih ljudi, ki se poti v enem prostoru ter primerja svoje mišice in najnovejšo športno opremo s tisto, v katero se lovijo potne kaplje ostalih telovadcev. Vem, moje asociacije so nadvse krivične in bolj ali manj napačne. Taka sem. Če vam paše fitnes, ga obiskujte. Nimam nič proti in zaradi tega ne bom zavrnila vašega vabila na kavo, samo trenirat ne bom šla z vami. Lahko pa se dogovorimo za obisk malo drugačnega fitnesa. Šiviljskega fitnesa. Šfitnessa. Tja grem takoj. Če bom le imela priložnost. Zdaj, ko sem se odselila iz prestolnice, ljubljanski center ni več tako blizu, zato ne smem dajati kakšnih nerealnih obljub. Še posebej zaradi upanja po čim prejšnjem zaključku iskanja službe, ki se je v resnici šele začelo.

Takoj po oktobrsko-novembrskih praznikih sem bila na obisku pri Ani, ki ima še največ zaslug, da sem uspela svojo dolgoletno željo po šivanju lastnih oblačil skrojiti in všiti v realnost. Resnica je, da me čaka še veliko dela, preden bi upala sprejeti kakšno (resno) naročilo. Zoprno je, če ti stvari ne gredo tako, kot si si jih zamislil, a to ni tako velik problem, če stvari šivaš zase. Vsaka napaka, vsaka nadaljnja minuta premisleka o naslednjem šivu, ki ga bom naredila, je le nova vaja in nov korak do vse večje popolnosti. A šivati za nekoga drugega zahteva še več zbranosti in časa. Dokler nisi pri tej obrti dovolj samozavesten, kar posledično pospeši tvojo hitrost, zadeve enostavno trajajo predolgo. Sploh, če bi jih hotela zaračunati. Kdo bi sploh kupil po meri narejen kos oblačila, če bi mu jaz-začetnica po neki zmerni ceni zaračunala ure, ki sem jih porabila za izdelek? Npr. bi za enostavno krilo dali 50-100 €? Poleg tega sem še vedno v fazi, ko mi je šivanje zase veliko zabavnejše, kot za nekoga drugega. S tem spoznavam materiale, preigravam neštete krojaške možnosti, jih kombiniram z različnimi idejami in lastnim stilom oblačenja.

Ja, nekaj časa bom vadila še na sebi. Poleg ene še neizpolnjene obljube do moža imam že nekaj novih projektov v glavi. Blago je oprano, treba ga bo še zlikati in nato nanj položiti kroje, ki še čakajo na izris. A s pomočjo priročnika Superkrojenje, bo matematično-geometrični del šivanja vsekakor lažji. Po kakšen praktičen nasvet bom pa skočila še k supermojstrici Malalanovi. Če bi radi tudi vi kaj sešili sami in ste kje blizu Židovske ulice 6, obiščite Anin Šfitness oz. Izdelovalnico vsega (ne)mogočega. Ana vam bo svetovala kako in kaj še preden si boste kupili blago za želeno oblačilo in vam nato pomagala tudi pri samem šivanju. Za šivanje v Šfitnessu ne potrebujete šivalnega stroja. Ne. S seboj morate imeti samo nekaj evrov za vstopnico¹, blago, domišljijo, dobro voljo in nekaj vztrajnosti. Vse ostalo dobite tam. Ana in ostale mojstrice, ki jih boste našli v Šfitnessu, vas bodo veseli.

Ana  in njen Šfitness sta zakon!

1. aktualne podatke o cenah najdete na spletni strani anselma.si[↩]

Spisala sem življenjepis in prvo motivacijsko pismo in pred vrati je bil vikend, ki se je raztegnil v dodatna dva praznična dneva. Zato sem prerezala lepilni trak na škatli in na mizo nasproti bagatove višnje postavila elno. V roke sem vzela navodila in začela napeljevati prvo nitko. Ko so bili vsi sukanci na svojem mestu, sem pohodila pedalo in po kuhinji se je razlegel prijeten zvok entlarice. V hipu sem bila odločena – to mašinco je treba preizkusiti na “zaresnih” oblačilih ne le na nekakšnih flikah. Ko sem se znebila nekaj šivov, ki so name čakali že nekaj mesecev, sem bila pripravljena za šivanje popolnoma novega kosa. Iz odrabljene rjuhe, ki sem jo pred leti prinesla iz takrat še Hotela pod Voglom¹, sem sešila krilo. Dodala sem mu žep, podlogo, dve manjši gubi, pas in oranžno zadrgo. Do popolnosti ji manjka samo še en dober sitotisk, ki ga bo dodala moja sestra kurjapolt.

Preberi preostanek članka »

1. Hotel pod Voglom se je pred leti spremenil v enega boljših slovenskih hostlov.[↩]

V začetku oktobra sva se odpravila na službeno-dopustniški potep v prestolnico naših južnih sosedov. Čeprav sem bila v Zagrebu že prej, prvič, ko smo šli na razstavo ruske avantgarde, drugič pa smo Klovićeve dvore obiskali v času, ko so v tem nekdaj jezuitskem samostanu razstavljali dela Marca Chagalla, se mi je zdelo, da bi si ga morala enkrat ogledati čisto turistično. Tokrat se mi je ponudila priložnost, da skočim čez plot za prispevek v novi rubriki, ki so jo septembra uvedli v reviji Potepanja. Preden sva se odpeljala, sem podrobno pregledala zagrebške informacije na vseh mogočih spletnih straneh, obiskala sem ljubljanski sedež Hrvaške turistične skupnosti, kjer so mi dali zemljevid mesta, v Zagrebu sem se oglasila na lokalnem TIC-u, potem pa sem po čem zanimivem povprašala še natakarja, ki nama je postregel s kavo.

Med srkanjem kapučina sva se odločila, da si bova najprej ogledala center mesta in bolj na hitro obiskala glavne znamenitosti, potem sva se odpravila na sprehod po parku Maksimir in se za konec ustavila še v športno-rekreacijskem centru Jarun. Več podrobnosti o izletu si lahko preberete v naslednjih Potepanjih, ki izidejo (če prav vem) 28. oktobra. Tukaj sem objavila le nekaj fotografij, ki so nastale med potepanjem, a jih v tiskani verziji ne bo.

Na koncu najinega enodnevnega izleta sva se strinjala, da si je za to, da bi lahko Zagreb res doživeli, ne samo videli, treba vzeti vsaj 3 dni. Če imate radi naravo, pa kakšen dan več, ker zagrebška okolica z goro Medvednico ponuja polno zanimivih možnosti za rekreacijo. Če mi verjamete, si poglejte brošure o Zagrebu in njegovem zaledju.

Preberi preostanek članka »

Poznaš občutek, ko se ti zdi, da so tvoji možgani ujeti v nek krč, ki kar ne popusti? Ko se že najmanj eno leto skupaj, dan za dnem boriš, da bi s svojega vratu spravil tisti mlinski kamen, ki te vleče v reko in se ti zdi, da te bo vsak čas za vedno odplavilo, ko glava že klone, a vseeno zbereš še zadnje atome moči, da iz vode izvlečeš vsaj usta ali nos in v pljučih začutiš nekaj poživljajočega zraka …

Pred približno mesecem sem uspela osvoboditi svoj vrat. Vsaj tako se mi je zdelo, ko sem s sinološko diplomo – končno – zaključila študij. Kolegi sinologi bodo že vedeli, kaj mislim. V tistem trenutku, ki  je trajal kakšen dan, se je vse zdelo možno. Vse se je zdelo dosegljivo, izvedljivo. Zdelo se je, da bodo moji možgani osvobojeni tistega krča, zaradi katerega se mi je zdelo, da je izginila vsa domišljija, ki sem jo imela. Vse bi bilo super, če se ne bi tista Katarina, ki je včasih znala uživati (uživati v pravem pomenu besede) z leti nekje izgubila. Ne najdem je več. Zdi se, da jo je nadomestila neka Katarina, ki razmišlja le še o tem, kaj bi morala narediti/imeti/biti, pa ni. Ta kolektivna zavest o kljukicah, o katerih je pred časom pisala Irena, mi je očitno zlezla pod kožo in se zarila vame. In moram jo izpuliti! Ker je nočem! Ker je nikoli nisem hotela.

Mislila sem, da me bo druga diploma osvobodila. A vse bolj kaže, da me ni. Zaključen študij je bil v bistvu samo začetek uradnega obdobja brezposelnosti, ki je s seboj prinesel nekakšen strah. Saj vsi vemo, kakšna je situacija. Ampak, kako naj človek najde službo? Naj se prijavim na Zavod? Naj pošiljam življenjepise na objavljene razpise? Naj pošiljam prošnje kar vsem povprek? Naj se zadeve lotim na “Barbara Kotlušek” način? Naj postanem ena od številnih samozaposlenih?

Imam izobrazbo, polno znanja z različnih področij in veselja, a kako naj vse to za spodobno¹ ceno prodam nekemu zaupanja vrednemu kupcu? Nekomu, ki mi bo redno dajal plačo in hkrati plačeval vse prispevke. Kje se je izgubila varnost ali vsaj njen občutek? Kje se je izgubilo poštenje in občutek za človeka? Najbrž uživajo skupaj s tisto mojo izgubljeno Katarino …

Nič. Tudi ta mlinski kamen bo treba nekako vreči z vratu. Najprej CV in spremno pismo, nato sledi podroben načrt iskanja. Priznam, neizmerno sem utrujena že samo ob misli na sprejemanje milijon novih odločitev, a se bom potrudila, da se (čim prej) izkopljem iz te situacije. Ker je ubijalska. Zame. Za naju. Upanje umre zadnje.

1. S spodobno mislim na plačo, s katero bi se lahko brez vsakršnih skrbi prebila skozi mesec. 800-1000 € neto mesečno bi bilo odlično![↩]

Glede na to, da nisem ravno največja ljubiteljica visokih temperatur in morja¹, je mogoče malo nenavadno, da si želim naslednje poletje. Ampak samo visoke temperature in kakšen obisk morja bodo zadostili pogojem, da se bom oblekla v pisano vijolično obleko, ki sem jo junija šivala pri Ani Malalan. Sprva sem mislila, da bom z lahkoto končala začeto. Nato se je zalomilo pri zadrgi, ki kar ni in ni želela opravljati dela, za katerega je bila ustvarjena. Ko sva se le uskladili, je za zadnji šiv, ki bi pritrdil še spodnji in hkrati tudi zadnji rob na moji obleki, enostavno zmanjkalo koncentracije in časa. Tako je pisani šotor, kot je mojo obleko poimenovala Ana , ostal nedokončan. Najprej je bilo konec šiviljskega tečaja, nato pa je mimo mene in šivalnega stroja pobegnilo še vroče poletje.

Medtem ko se jaz še vedno ukvarjam z drugimi, trenutno veliko pomembnejšimi stvarmi, kot je dokončanje frfotave pisane poletne obleke, je Ana že začela zbirati prednaročila za svoj krojaški priročnik, ki izgleda zelo obetavno. Tisti, ki se boste odločili, da se z Ano in njenim krojaško-šiviljskim znanjem srečate jeseni, boste deležni tudi podrobnejše razlage njenega priročnika. A Ana za jesen ne napoveduje le novega SUPERtermina za učenje vse bolj priljubljenih starodanih veščin. Ena od novosti pri njej je, da se bo preselila čisto v center Ljubljane na Židovsko ulico, kjer bo odprla šiviljski fitnes. Tam boste lahko srečali tudi Kajakajo.

Jaz se bom oktobrsko-novembrskemu šiviljskemu vikendu odrekla, kljub temu, da je v moji veliki šiviljski škatli še veliko blaga. Upam le, da bom možgančke lahko že kmalu zaposlila kar doma. Predvsem si želim, da bi našla čas, da se v miru posvetim lastnemu overlocku oz. entlarci, ki sem jo po zaslugi očeta in naključnega srečanja s 50-odstotnim znižanjem dobila pred kakšnima dvema mesecema. Ker je na mojem urniku še toliko stvari, je elna 344 do nadaljnjega varno zaprta v škatli in potrpežljivo čaka, da ji pokažem sonce in jo s pomočjo navodil odpeljem v svet šivanja. Ko se spoznava, se njeno pedalo ne bo več ustavilo in koluta sukanca se bodo praznila v luknjah na blagu

Tudi, če se poletje še ne bo vrnilo zelo kmalu. Z mojim pisanim šotorom bova že dokončala še nedokončano in ga počakala. Samo, da se enkrat SREČNO konča tale september!

1. Zame bo najbrž vedno najboljša poletna osvežitev tista v Bohinjskem jezeru.[↩]