Vedno znova se zavedam, kako zelo rada imam šport in kako tudi sama rada “delam” kakšen šport, ampak pri vsem tem je ena kar velika težava. Najdaljša in najtežja pot je vedno tista od misli, kako dobro bi bilo, če bi nekaj naredila zase pa do točke, ko se premaknem.

Sedem poletij, ko sem kot dijakinja in študentka vsaj po mesec dni delala razne stvari v turizmu … vse od sobarice, receptorke, do informatorke, izposojevalke kanujev … sem se največkrat na delo in nazaj peljala s kolesom. Od nas do Bohinjskega jezera, kjer sem delala, je okoli 7 kilometrov. Tiste dni, ko pa sem delala v kampu Zlatorog, čisto na drugem koncu jezera, sem vsak dan naredila še 10 kilometrov več (jezero je dolgo 5 km ). Ko sem sredi popoldneva ali zvečer prikolesarila domov, sem vsa utrujena padla v posteljo. Dala sem vse štiri od sebe (dobesedno) in uživala v čutenju neke energije, ki se je sproščala po mojem utrujenem telesu. Takrat sem bila vedno ponosna nase. Še bolje sem se počutila potem, ko sem prišla izpod tuša.

¹

Beri naprej »

1. Vse slike sem našla preko strica Googla[↩]