кандела

Joga

Objavil kandela, dne 20.11.2007

Vedno znova se zavedam, kako zelo rada imam šport in kako tudi sama rada “delam” kakšen šport, ampak pri vsem tem je ena kar velika težava. Najdaljša in najtežja pot je vedno tista od misli, kako dobro bi bilo, če bi nekaj naredila zase pa do točke, ko se premaknem.

Sedem poletij, ko sem kot dijakinja in študentka vsaj po mesec dni delala razne stvari v turizmu … vse od sobarice, receptorke, do informatorke, izposojevalke kanujev … sem se največkrat na delo in nazaj peljala s kolesom. Od nas do Bohinjskega jezera, kjer sem delala, je okoli 7 kilometrov. Tiste dni, ko pa sem delala v kampu Zlatorog, čisto na drugem koncu jezera, sem vsak dan naredila še 10 kilometrov več (jezero je dolgo 5 km :) ). Ko sem sredi popoldneva ali zvečer prikolesarila domov, sem vsa utrujena padla v posteljo. Dala sem vse štiri od sebe (dobesedno) in uživala v čutenju neke energije, ki se je sproščala po mojem utrujenem telesu. Takrat sem bila vedno ponosna nase. Še bolje sem se počutila potem, ko sem prišla izpod tuša.

joga1

Zadnji dve poletji sem zaradi dela preživela v Ljubljani. Zato je tako obsežno kolesarjanje odpadlo. In rekreacija mi je manjkala. Zato sem si najbrž že kar kakšno leto govorila, da moram začeti z rednim športanjem. Ko se mi ni dalo bolj migati, sem se tolažila, da sem dovolj naredila že, ko sem se na faks in nazaj odpeljala s kolesom. Vem, da je včasih to že zelo veliko, ampak lahko bi naredila še kaj več … vsaj včasih. Zato sva se skupaj s Piromanom odločila, da se z novim šolskim letom (2007/08) vpiševa na kakšen trening, ali kako bi se temu reklo. Se mi zdi, da sem bolj disciplinirana, če nekaj moram narediti, ali pa si moram plačati. Nažalost :roll:

S Piromanom sva najprej razmišljala o plesnih vajah, ampak nama ni bilo všeč, da vse plesne šole, ki sva jih pregledala, ponujajo samo drage 8-urne tečaje. Midva pa bi več. Dovolj je enkrat na teden, ampak vsak teden. Do junija, julija. Ne samo dva meseca. Če se bom učila valček, bi ga rada plesala toliko časa, da res nekaj znam, ne pa eno uro valček, drugo uro rumbo, naslednjič sambo … Nič pa zares bolj poglobljeno.

joga

Potem sva začela razmišljati o jogi. Mislila sva si … to je sigurno nekaj pri čemer se sprostiš in razmigaš, sicer bolj počasi, ampak važno je, da se! Piroman me je zadolžil, da poiščem nekaj primernega za naju. Zato sem se konec septembra, ko je bilo konec septembrskih obveznosti na faksu, usedla za računalnik. V iskalnik sem odtipkala joga in pregledovala razne strani, ponudbe …

Se mi zdi, da človeku lahko internetna stran že zelo veliko pove o svojem lastniku ;) Tako lahko med stranmi, posvečenimi jogi, najdete tiste, ki vam že z izgledom govorijo, da so organizacije za njimi ogromne in je vse skupaj bolj množično, druge so čisto indijsko orientirane itd. Z nobenim zadetkom nisem bila ravno zadovoljna, ker mi množičnost ni najbolj všeč. Motilo me je predvsem dejstvo, da se je večina tečajev začela že sredi ali konec septembra, kar je pomenilo, da sva že nekaj zamudila. Ampak, ker sva začetnika, sva želela sodelovati od začetka.

joga

Potem sem našla stran z naslovom Svet je lep.2 Prva stvar, ki me je takoj pritegnila, je bil začetek. Oktober. Super, tukaj ne bi zamudila ničesar. Brala sem naprej … Cena je 75 evrov za 12 vadb, ki trajajo uro in pol. Prva vadba je bila brezplačna in informativna, da smo videli kako in kaj. In sva šla.

Ko sva prišla na prvo vadbo, smo se najprej rokovali in predstavili. Zakonca Primož in Nataša Kastelic sta zelo prijetna človeka, ki izžarevata neko neverjetno energijo, mir, veselje in prijaznost. In ko včasih med začetnim sproščanjem rečeta, naj svoje skrbi in misli postavimo pred vrata telovadnice in jih pustimo tam, to ni težko narediti, ker vem, da mi bo vse, kar se bo zgodilo v času vadbe polepšalo cel teden. Vedno znova se veselim dneva, ko se zvečer odpraviva na jogo.

joga

Pri Primožu in Nataši mi je všeč tudi to, da vedno znova poudarjata, da smo si ljudje različni in da je najbolj pomembno to, da delamo vaje in se trudimo za pravilno izvedbo, kar pa še ne pomeni, da se moramo npr. skloniti proti tlom in vsi postaviti cele dlani na tla, če tega pač ne zmoremo. Počasi in vztrajno. Vsak naj naredi toliko, kolikor lahko. Nobenega pretiravanja. Tako človek res lahko na nek način iz tedna v teden tekmuje sam s sabo oz. s svojim telesom. Na prvih treh ali štirih vadbah nisem opazila, da kaj napredujem. Zadnjič pa sem bila zelo presenečena sama nad sabo. Nikoli si nisem mislila, da sem (lahko) tako gibčna.

Na koncu vaj je še 10-minutno sproščanje, ki človeka napolni z dodatno energijo, veseljem in zadovoljstvom. In res sem si vedno znova hvaležna, da skobacam svojo leno rit na vaje. Se mi zdi, da mi vsaj še kak dan po vadbi hrbet vleče v raven položaj, čeprav se še velikokrat zalotim, kako se med kakšnim sedečim delom podzavestno zvijem v nek klopčič. Včasih si zjutraj vzameva tudi nekaj časa, da narediva kakšno vajo, da se malo bolj pretegneva in zbudiva.

joga

Vsem, ki bi radi naredili nekaj zase, priporočam jogo. Pomembno je tudi dejstvo, da starostnih in spolnih3 ovir ni. Tudi v naši skupini smo različno stari. Občutek po vadbi, ko boste ugotovili, da vam je tokrat malo bolj uspelo uskladiti vdih in izdih z vajami, je neverjeten. In vedno je lahko še boljše. :D

Za konec pa še en filmček, ki sem ga našla pri Nataši in Primožu, in jogijski pozdrav: NAMASTÉ!

YouTube slika preogleda
  1. Vse slike sem našla preko strica Googla[]
  2. Naslov se na prvi pogled mogoče zdi malo preveč optimističen, ali celo idealističen. []
  3. Tudi moški ne izgledajo čudno, če delajo jogo ;) []
  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “Joga”

  1. chef chef pravi:

    Jaz sem hotel hoditi na jogo. Razlog je bil pragmatičen: zaradi dveh dvojčic. Žal je bilo že vse zasedeno.

  2. kandela kandela pravi:

    Chef, naj te malo potolažim, ker ne moreš hoditi na jogo … oglej si tele slike, ki sem jih našla pod geslom joga ;)

    Pa lep dan!

  3. Klemen pravi:

    Lepo, da sta našla nekaj, kar vama ustreza.
    Zame je joga preveč umirjena. Lani na študentski izmenjavi sem se lotil karateja (sicer samo za tri mesece). Bilo je odlično in ga kar pogrešam. Da bi se pa v Sloveniji vpisal v kakšen karate klub in treniral po dvakrat na teden se mi zdi pa škoda časa. Grem raje na kolo ali pa na kakšno košarko s prijatelji.

  4. homerun homerun pravi:

    Jaz imam srečo, da rad brcam žogo, da rad igram hokej, da preprosto rad športam. Imam tudi to srečo, da imam v šoli 3 ure telovadbe na teden(ponedeljek 2 in sreda 1). Potem pa je tu še petkova rekreacija,
    kamor z užitkom grem. Igram sicer s samimi igralci, starejšimi od 20 let, ampak uživam ob dejstvu, da se ‘razlaufam’. Drugače pa odigram s kolegi na igrišču kakšen nogomet za zabavo. Bolj na lahek način…

  5. irena irena pravi:

    ah, blagor. moje srečanje z jogo je bilo precej podobno vsem ostalim srečanjem z organizirano vadbo – spet sem izstopala po nesposobnosti, vaditelj me je dvakrat nadrl pred vsemi, spet sem se počutila kot otrok v osnovni šoli, ki mu nihče ne verjame, da nečesa za razliko od ostalih ne more narediti in doma sem spet podpisala nevidno protišportno deklaracijo. sej razumem, da sem naletela na idiota, ampak preden me kdorkoli spravi na kakšno organizirano vadbo, bo minilo še vsaj desetletje. ali dva, glede na to, da sem dve leti po tem še vedno tako jezna, da moram iti sedaj gledati happy pictures.

  6. kandela kandela pravi:

    Irena, te čisto razumem. Meni do zdaj tudi niso bile najbolj všeč te skupne organizirane vadbe, tudi telovadbe v šoli nisem nikoli imela rada, ker mi je bilo bedno, da smo morali početi stvari, ki si jih je profesor zmislil medtem ko smo se mi ogrevali. Sploh mi pa ni bil všeč kakšen tek.

    Ko sem hodila na aerobiko (preko faksa) smo imeli tudi eno vaditeljico Metko, ki je bila super. Ko je zbolela, smo vmes zamenjali ene tri vaditelje, ampak vsi so bili zanič. Spomnim se enega fantiča, ki je bil baje en od boljših za Nike, ampak je tip najprej pokazal koreografijo, potem ko smo jo morali vsi skupaj narediti v celoti, je pa on začel kar nekaj po svoje plesat. Tako se je aerobika zame končala …

    Sošolka mi je povedala tudi, da je hodila na jogo, ki jo organizira Filofaks v okviru telovadbe … in jim je ženska baje govorila naj si zamišljajo, da so svetilke … Po moje je tudi pomembno, kako vaditelji doživljajo vse skupaj. Najbrž, da so nekateri usmerjeni bolj k duhovnemu delu. Ne vem, kako je drugje, ker tam nisem bila.
    Vem samo, da bom hodila k Nataši in Primožu dokler se bo dalo, ker sta res fajn :) In ker ljudi na vadbi ponavadi sploh ne opazim. Zdi se mi, da vsak teden vidim koga novega, čeprav najbrž to ni res. Nanje pazim samo toliko, da koga ne udarim, ko moramo raztegovati roke, ali početi kaj podobnega ;) Pa tudi Nataša in Primož vedno gledata naokoli in če vidita, da komu ne gre, prideta mirno do njega in mu razložita in pokažeta še enkrat. Če ne gre, pa ne gre. Bo šlo naslednjič :)

  7. Met(k)a pravi:

    Vem, da se sliši češko in kar malo grozno, ampak jaz sem dejansko na jogi trdno zaspala. Sem šla tja z nosečo sestro in me je zmanjkalo po desetih minutah. Ona pa ful aktivna… Pa še gužva je bla. Raj sama dzogam čez Tivoli do Rožnika, pa pozimi kak pilates doma naredim. Bi pa recimo mela kakšnega osebnega postavnega tenerja joge … :)

  8. Rakica pravi:

    Jaz pa hodim na jogo pilates in je super. Čeprav sem šele začela in sem napram drugim pravi štor, ampak vaditeljica je ful prijazna in pač vsak dela tisto kar lahko nardiš. Irena pridi:)

  9. linn linn pravi:

    Odlično!!!!!!!!!!!
    Da hodita oba, pa sploh super. jaz svojega moža nisem mogla pregovoriti.
    Sama pa uživam na vsaki uri joge posebej, dobiš neke energijo in počutje, ki ga ne dobiš z nobeno drugo rekreacijo.
    Bravo oba!

  10. Jogaportal pravi:

    Na našem portalu objavljamo članke o jogi, tudi nekaj asan smo podrobno opisali, če bi kdo hotel poskusiti z vadbo joge doma.