Pomanjkljivo oblečena sedim pred računalnikom v ljubljanskem stanovanju, kot da smo sredi poletja. Koledar pa še vedno sporoča, da je uradno zima. Res, da smo imeli nekaj zelo mrzlih dni, ampak prave zime pa ni in ni (bilo). Sicer mi sončece, ki tako redko pokuka izza neprodušnih oblakov nad našo prestolnico, sedaj že zbuja skomine po pomladi. Treba se bo malo pregreti nekje v prebujajoči se naravi. Ta ljubljanska megla zna biti tako presneto depresivna, da nekako razumem tiste Ljubljančane, ki vsak prosti dan izkoristijo za beg na vikend. Seveda, če si vikend lahko privoščijo.

Beri naprej »

V zadnjih letih se ne morem več pohvaliti z dobrim poznavanjem glasbe in vsega, kar spada zraven, ker sem zaradi spleta raznih okoliščin vse skupaj malo zanemarila. Res pa je tudi to, da nimam več toliko časa, da bi si npr. eno uro na dan vzela samo za poslušanje, gledanje ali branje glasbe. So to samo izgovori? Mogoče.

Beri naprej »

Prve dneve novega leta, ki so me s svojim nenehnim ponavljanjem enega in istega vzorca spravljali v slabo voljo, je bilo treba prekiniti z nečim bolj zabavnim. Človek se namreč slej ko prej naveliča cikličnega kroga, ki se kar noče in noče nehati. Učenje, izpit, učenje, izpit, pisanje seminarja o kitajsko-kitajskih slovarjih, ki ga spremlja kruto prevajanje primerov, navedenih v klasični kitajščini, na drugi strani okenskega stekla pa megla, ki leze v vsako še tako majhno špranjico, samo zato, da bi jo zadušila.

Beri naprej »

V mojem poštnem nabiralniku se je znašla pošta z vsebino, ki jo (malo predelano ) objavljam v nadaljevanju. Mogoče bo pa koga zanimalo.

Beri naprej »

Ta magična dežela. To magično mesto. Moskva.

Ko sem izvedela, da se bom odpravila tja, sem bila neizmerno vesela. Tik pred odhodom bi najraje odpovedala, ker me je bilo vsega tega strah. Ko sem bila tam, mi je bila bolj zoprna, kot prijazna. Zdaj pa jo neizmerno pogrešam, čeprav ne bi živela tam.

Beri naprej »