Plakati so ena zelo zanimiva reč. V nas lahko zbudijo razna čustva. Plakati, ki v tem času krasijo naše poti, nas nagovarjajo predvsem k nakupovanju. Med njimi se sicer najdejo tudi taki, ki propagirajo kakšno kulturno prireditev, ali samo priporočajo obisk kinodvorane, kjer se vrti nov, odličen, oh-in-sploh, super holivudski film.

Ob plakatih se lahko tudi nasmejemo. Ko opazujemo stare plakate, se lahko nasmejemo prisrčnemu načinu, ki so ga včasih uporabljali oglaševalci. Konec koncev lahko preko njih spoznavamo kulturo davnih časov.

Namen plakatov je bil in ostaja propaganda oz. reklamiranje, prepričevanje ljudi, da je nekaj tako zelo dobro, da si zasluži njihov denar.

Na namig moje sestre sem se tudi sama odpravila v Tivoli, kjer se nahaja Mednarodni grafični likovni center mglc, in si ogledala razstavo jugoslovanskih plakatov iz obdobja med svetovnima vojnama. Sledi poročilo z ogleda

Plakati v Ljubljani med obema svetovnima vojnama (4.3.-13.4.2008)

Beri naprej »

Kot ste morebiti zvedeli že iz javnih občil, žal ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina ne bo v Ljubljano zaradi nenadne bolezni v družini. Pisatelj se opravičuje in napoveduje obisk v maju mesecu … je sporočil profesor Miha Javornik.

vir slike

Gospod Sorokin, upam, da bo vse v redu, tako da se maja res vidimo.

Господин Сорокин, желаю вашей семье здоровья и счастья. И надеюсь когда-нибудь встретиться с вами в Любляне. Может быть уже в мае, как нам сообщил наш преподаватель Яворник. Всего хорошего!

Umetnine enega največjih slikarjev 20. stoletja so na kar velikem kupčku zbrali v Zagrebški galeriji Klovićevi dvori, ki je od naše bele Ljubljane oddaljena samo debelo uro. In ker nas je razveselilo tudi sončno vreme, nismo imeli nobenega izgovora več, da se ne bi odpeljali občudovat mojstrovin.

Marc Chagall oz. Марк Захарович Шагал (Mark Zaharovič Šagal) se je konec 19. stoletja rodil v judovski družini blizu mesta Vitebsk, ki danes pripada Belorusiji. V svojem razgibanem življenju, ki ga je živel 97 let, je ustvaril veliko število slik. Kot je bilo zapisano po raznih medijih, smo si v hrvaški prestolnici ogledali 160 slik, ki so jih spremljale nekatere razlage izključno v hrvaščini. Poleg zelo lepe karte nismo dobili nobenega prospekta, ki bi razstavo še malo bolj razložil. O tem, da smo nekajkrat na naša vprašanja v slovenščini dobili odgovor kar v angleščini, je pisala že Irena.

Ampak pustimo malenkosti ob strani. Jaz sem se tistega dne najbolj veselila ravno razstave. Mogoče tudi zaradi tega, ker je Chagall kar nekaj svojih let preživel v Rusiji. V bistvu se v teh dneh poskušam spomniti kje sem nekaj njegovih del videla v ruskih muzejih. Če se ne motim, je bilo to v Novi Tretjakovki, kjer smo si po ogledu razstave, posvečene soc-artu, ogledale še stalno razstavo, kjer so na ogled postavljena dela ruskih umetnikov iz 20. stoletja. Vrnimo se nazaj v Zagreb. Ko smo prišli na cilj, smo se priključili skupini šolarjev, ki so imeli voden ogled. Na kratko obnovo le-tega vas vabim ta trenutek

Začelo se je s sobano, kjer so bile predstavljene slike, ki so govorile o njegovih selitvah iz države v državo. Te selitve so bile zaznamovane predvsem z dejstvom, da so bili Chagallovi judovska družina.

V spodnji vrsti slik, ki so nastale z mobitelom in jih s klikom lahko povečate, so tri slike iz zgoraj omenjene sobane. Na prvi sliki¹ je več različnih motivov, kar je še posebej značilno za slikarja: križani Kristus, ki mu je večkrat naslikal svoj obraz, dvojni obraz ovna in slikarja, violina na dnu slike, ki sta jo igrala njegov oče in ded in še in še … Drugo sliko naj bi naslikal po tem, ko se je preselil v Francijo in dobil francosko državljanstvo. V zahvalo novi domovini je nastala slika, na kateri je dvojni obraz obarval z modro-belo-rdečo francosko zastavo. O tretji sliki ne vem nič posebnega, razen to, kar se vidi … spet se ponovljajo motivi dvojenga obraza, križ in nevesta.

Beri naprej »

1. Nekaj slik in doživetje Zagreba z razstavo ste lahko prebrali tudi pri Chefu.[↩]

Med mejli, ki so pristali v mojem elektronskem nabiralniku, se je znašlo pismo oz. obvestilo, ki ga je študentom ruščine razposlal naš profesor Miha Javornik. Napoveduje pogovor s sodobnim ruskim pisateljem Vladimirjem Sorokinom, ki ga nekateri označujejo tudi s pridevnikom ‘kultni’.

Pogovor bo v ponedeljek 17. marca ob 19h v Klubu Cankarjevaga doma. Vstopnine NI

Vse skupaj bo potekalo v okviru festivala Slovanski most, v okviru katerega bo 18. in 19. marca latvijsko Novo riško gledališče iz Rige zaigralo predstavo Led, prirejeno po Sorokinovem romanu Led. Na strani Cankarjevega doma je napisano, da bodo predstavo simultano prevajali v slovenščino.

Ne vem sicer, kako bo poskrbljeno za prevod pogovora s Sorokinom, ki ga bo poleg dveh profesorjev z rusistike Mihe Javornika in Blaža Podlesnika, vodila tudi prevajalka romana Led, Lijasna Dejak. Vendar verjamem, da bodo od srečanja lahko veliko odnesli tudi tisti, ki ne znajo rusko.
POZOR!
Za ogled pogovora ali sodelovanje v njem, morate prej dvigniti (brezplačno) karto na blagajni CD.

Vladimir Sorokin oz. Владимир Сорокин

Naj za konec tega napovednika tako zelo velikega in pomembnega dogodka, ki bi se ga moral za moje pojme udeležiti vsak ljubitelj sodobne ruske književnosti, ki sicer včasih zna biti tudi zelo absurdna (meni se na nek način zdi sodobna ruska književnost ‘nenavadna, a vseeno neznansko zanimiva’, mogoče celo ‘odvratno privlačna’) prilepim še nekaj stavkov, zapisanih na www.cd-cc.si

O predstavi Novega riškega gledališča:

Alvis Hermanis trenutno velja za najbolj zanimivega latvijskega režiserja. Proslavil se je predvsem z Novim riškim gledališčem, ki ga vodi od leta 1997. Za uprizoritev Gogoljevega Revizorja je Hermanis na Salzburških slavnostnih igrah (2005) prejel nagrado za mlade režiserje. Istega leta je predstava Dolgo življenje prejela veliko nagrado na beograjskem BITEF-u in bila nato v Rusiji razglašena za najboljšo gostujočo predstavo leta 2006.

V projektu Led Hermanis raziskuje vpliv prostora na uprizoritev. Predstava ima namreč tri različice: uprizoritev v Frankfurtu, na festivalu Ruhr Triennale v Gladbecku v ogromni zapuščeni tovarni in v Rigi na zelo majhnem prizorišču, kjer gledalci obkrožajo nastopajoče. Tretjo, najbolj intimno različico skupinskega branja romana Led si bo v Ljubljani lahko ogledalo 400 gledalcev.

In o Sorokinu:

Vladimir Sorokin (1955), ruski pisatelj, dramatik in grafik, je po končanem študiju petrokemije delal kot knjižni ilustrator. Svoje prve knjige je v samozaložbi objavljal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. S številnimi deli je najprej osvojil bralce in kritike v tujini, v domovini pa večkrat naletel na burne odzive.

Medtem ko se Slovenci včasih prepiramo o tem, kaj je tipično slovensko, da bi to ponudili turistom, ki si želijo spoznati našo državo v vsej njeni prvinskosti, Rusi s temi stvarmi nimajo problemov. Pri tem jim zelo prav pride vse, kar je sovjetskega, pravoslavnega (ikone) ali pravljičnega. Poleg srpa in kladiva, podob iz znanih ruskih pravljic ali dvoglavega orla, ki gleda tako proti zahodu, kot vzhodu in je bil grb carske Rusije, so zelo popularne podobe z raznih plakatov. Te podobe lahko kupite v ‘obliki’ plakatov ali (približno 5×10cm velikih) magnetov. Za kateri koli izdelek pa lahko plačate kar lepo vsotico rubljev. Rusi veliko plakatov prodajajo tudi preko spleta. Cene se ponavadi gibajo tam nekje od 100 do 150 rubljev (od 2,73 do 4,09 evra).

Najbrž nam je vsem jasno, da so bili plakati, ki so jih oblikovali razni umetniki, namenjeni oglaševanju ne samo raznih produktov, ampak tudi raznih kulturnih dogodkov (gledaliških predstav, filmov, koncertov …) in revolucionarne misli.

Med znane ruske umetnike, ki so se zelo veliko ukvarjali tudi s plakati, sodi pesnik Majakovski. Velik zagovornik revolucije, ki ga je na koncu razočarala. Zaradi tega naj bi si tudi vzel življenje. Ampak v moskovskem muzeju Majakovskega, ki so ga naredili v stavbi, kjer je pesnik živel, lahko obiskovalci vidijo tudi nekaj plakatov, pri katerih je Majakovski sodeloval kot avtor teksta, ali kot avtor celotne podobe.

Prvi plakat iz knjige, ki sem jo omenjala v napovedniku teh objav, je nastal leta 1898 izpod rok neznanega avtorja in je reklama za parfume podjetja Brokar in Co. iz Moskve.

Na žalost o tem plakatu nisem izvedela nič kaj bolj podrobnega, le to, da se ga da kupiti preko spleta. Na voljo so vam različne velikosti

Če se ne motim (ampak priznam, da se na to res NE spoznam), sta dekleti na plakatu oblečeni v tipična ruska oblačila. Gospod mi deluje kot nek kozak, a nočem trditi, da je to resnica, ker je to namreč samo moja asociacija, ki me je prešinila ob pogledu na plakat.

Ne vem, kdaj bom šla spet v Orto bar na koncert, kjer te ponavadi oberejo trikrat. Najprej moraš plačati karto za koncert, kar se mi zdi razumljivo, kljub temu, da se kdaj pa kdaj najde celo brezplačen koncert. Potem, ko nama je s sestro uspelo ‘uiti’ mimo izredno zdolgočasene gospodične, ki je sedela v garderobi, sta naju nazaj k njej poslala varnostnika. “Punce, jakne bo treba oddat.” V moji glavi pa se je spet odvil val vseh mogočih kletvic, ki so letele na orto glupo oderuško Orto politiko … “če imaš bundo, nam moraš plačati en evro (naj spomnim, to je bivših 240 tolarjev!), da ti jo obesimo na obešalnik, ki, seveda, sprejme samo ENO bundo,” dve bi najbrž že zlomili ubogi kaveljček. “Ja, taka so pravila,” je rekel zdolgočasen deklič v garderobi. Tretjič sem jim dala denar za pijačo (no, tokrat me je častila sestra, hvala).

Najbrž ne bom prav nič prizadeta, ko/če totalno kapitalistično orientirani rock bar Orto podrejo. Včasih mi je bila misel na to, da ‘nam’ bodo zrušili zanimiv bar grozna, sedaj pa me ne gane več. O tem, kako butasto spletno stran ima Orto bar v 21. stoletju, pa je pisal že Gyzar.

“Are we loud enuff?” (link do njihovih mp3jev)

Beri naprej »

Sodelavka mi je ob 8. marcu, prazniku žensk, poslala eno simpatično čestitko. Glede na to, da še nisem mama, bom pač praznovala dan žena, ker ženska pa sem

Vse najboljše!

Za konec še spomin na lansko leto

Drugo polovico dneva sem preživela v službi za računalnikom. Prvo polovico pa pri zobozdravniku. Najprej sem dobro uro čakala, da sem prišla na vrsto, kjub temu, da sem datum in uro dobila že pred tremi meseci. Na stolu sem baje ležala pol ure. Moja šestica in petica sta dobili novi plombi, jaz pa sem bila še cel dan uničena od skelenja in bolečin, ki sem jih preživljala (recimo) 20 minut. Najbolj zoprno mi je, ko mi zobozdravnica reče, naj ugriznem v papirček, ki mi ga prisloni na zob, da vidi, če mora odstraniti še kaj plombe. “Gospa, ne vem, če me kaj moti.” Moja usta so, medtem ko sem jih morala držati odprta 15 minut skupaj, otrpnila in se popolnoma osušila zaradi sesalca sline (oz. kakor koli se že reče tisti cevki, ki sesa slino).

Medtem ko sem mirno ležala, sem se večkrat zavedla, kako mi razbija srce v telesu, ki se je izgubilo nekje v krču, jaz pa sploh ne diham. Sprostila sem telo, narahlo stresla noge, globoko zadihala in poskušala misliti samo na dihanje …

Beri naprej »

Ena od mnogih stvari, ki me privlačijo pri največji državi na svetu ni novoizvoljeni predsednik Dmitrij Medvedjev, ampak ruski plakat. To me je zanimalo še preden sem odletela v Rusijo, zato sem v vsaki knjigarni, ki smo jo obiskale pridno hodila naokoli in iskala kakšno knjigo, ki bi mi lahko ponudila malo več teoretičnega znanja na to temo. Mogoče se nisem dovolj potrudila in zato nisem našla nobene primerne knjige. Sem pa videla kar nekaj knjig, v katerih so bili zbrani plakati. Eno sem si morala privoščiti Te dni sem jo spet zagledala, kako v vitrini skupaj z drugimi knjigami potrpežljivo čaka, da jo vzamem v roke. Uslišala sem jo in po ponovnem prebiranju sem se odločila, da bom nekaj teh plakatov predstavila tudi na blogu.

Zato ustvarjam (in napovedujem) novo kategorijo, ki bo najverjetneje enkrat na teden vsebovala enega od plakatov. Da ne bom samo skenirala slik¹ in jih kazala naokoli, sem se odločila, da bom poleg vsakega plakata poskušala napisati še kaj o njegovem avtorju, seveda, če bo medmrežje usmiljeno z mano.

Uvodna slika je naslovnica. Predstavljam vam Русский плакат, Klasični ruski plakati²

1. Upam, da mi bo uspelo ohraniti kvaliteto, ker je format knjige zelo velik, kar otežkoča skeniranje in zahteva še nekaj novega znanja v fotošopu.[↩]
2. Sestavili: Aleksandr Snopkov, Pavel Snopkov, Aleksandr Škljaruk; Avtorica teksta: Tatjana Tolstaja; Oblikovalec: Aleksandr Škljaruk; Moskva, Kontakt-kultura, 2006[↩]