кандела

Ennio Morricone pod taktirko Morriconeja

Objavil kandela, dne 28.08.2008

Ne spoznam se na filme in ne spoznam se na klasično glasbo, čeprav jo imam velikokrat rajši kot filme in sem nekaj let prebila tudi v glasbeni šoli pri učenju igranja blok flavte, klavirja, … Ker se ne spoznam, ne bom pisala neke pametne kritike koncerta. Napisala bom samo nekaj besed o občutkih, ki sem jih doživljala na dveurnem koncertu Ennia Morriconeja z naslovom Morricone pod taktirko Morriconeja, ki se je zgodil v Križankah …

Bilo je lepo … (zapisano 27.8.2008)


Ennio Morricone

Včeraj ko sem prišla domov, sem imela polno glavo raznih opisov občutja, ki so se mi med koncertom podili po glavi. Večino sem že tudi ubesedila, ko se je stran v nadzorni plošči mojega bloga spremenila v nekaj čudnega. Previdno sem kliknila na gumb “shrani in nadaljuj”. Potem pa sem bila obveščena, da se na Blogosu izvajajo vzdrževalna dela …  Od mojih misli je ostal samo prvi odstavek tega prispevka. Worda se nisem hotela poslužiti, da bi še enkrat zapisala vse, ker me je “vzdrževanje” tako razjezilo. Mislila sem, da bo bolje danes, ko zadevo prespim … Ampak ne gre. Blogos je sicer prenovljen, juhu, in moj prvi odstavek je celo shranjen (in objavljen) … Vendar mi niti muzika, ki jo trenutno vrtijo na nemškem Klassik radiu, ne pomaga, da bi se res vrnila nazaj na včerajšnji večer, ki je bil čudovit.

Če bi bil koncert na primer v Cankarjevem domu oziroma nekje, kjer vzdušja ne bi motil promet in čebljanje ljudi na drugi strani Križank, bi bilo popolno. Drugače pa je bilo tako lepo, da so se mi v nekem trenutku po licih ulile solze. Solze sreče. Solze, ki jih je izzval občutek neizmernega veselja, občutek čiste lepote, občutek brezmejne ljubezni … Poznate to? Upam da. Privoščite si kdaj tudi kakšno klasiko. Ni treba, da je Morricone.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Ennio Morricone pod taktirko Morriconeja”

  1. Pi.Roman Pi.Roman pravi:

    Res je bilo lepo. Morricone je car. Užival sem 100 na uro, bi pa tudi jaz takšne koncerte prestavil nekam v zaprt prostor, kjer se ne sliši prometa s ceste in čebljanja ljudi ter pokljanja s pločevinkami izza obzidja. Pri klasičnem koncertu je pač pomembna tudi tišina. Vsaj zame.

  2. mgerencer mgerencer pravi:

    Saj ta ena beseda kar zadostuje in vse povzame – lepo :)

  3. irena irena pravi:

    oh, se spomnim te težave s prometom tudi iz drugih mirnih koncertov … sem vesela, da je bilo sicer super in ne bom več brala tega zapisa, da mi ne bo žal. :)

  4. Pris Pris pravi:

    Ni bilo soldov za spaghetti-klasiko. :(

    Hrup okoli Križank pa je večen problem. Spomnim se solo koncerta Nicka Cavea, ki je nekako sovpadal z zaključkom šolskega leta. Med najintimnejšo pesmijo večera (“God is in the house”), v kateri Nick v nekem trenutku bolj šepeta kot poje, je bilo od zunaj moč slišati razbijanje steklenic, dretje in prepevanje turbo hitov. Grimasa na Nickovem obrazu je bila priceless. :D

    Btw Kandela, že vadiš za nastop na Siolovem grandioznem dogodku? :P