кандела

Kljub temu, da sobotni večer¹ ni bil ravno najboljši za koncert, je bilo vseeno treba vnovčiti že kupljeno karto. Pred Cvetličarno smo parkirali ob 19.45 oziroma 15 minut pred uradnim začetkom koncerta. Tako sem rekla jaz, ker ne maram zamujanja. Če sem si prislužila oz. kupila karto, jo hočem vnovčiti in videti tudi vse predskupine. Tokrat mi je bilo tistih nekaj minut, ko smo morali stati zunaj na mrazu in čakati, da nas bodo začeli spuščati v dvorano, celo malo žal, da smo prišli prej. Saj veste kako je … če parkiraš pet metrov stran od vhoda; vsa debelejša oblačila pustiš v avtu

Monster Magnet

Ko smo prišli v dvorano, je bilo prav malo čudno. Prazna Cvetličarna, na odru pa so se skoraj točno pojavili eksperimentalni Angleži Pilgrim Fathers. Njihov zvok je bil bolj slab. Ne vem, če je bil vzrok za slab zvok dejstvo, da nekdo ni znal pravilno nastaviti gumbov na mešalki, ali to, da so fantje (predvsem pevec) malo pretiravali z efekti. Upala sem samo, da bo pri Nebuli in Monster Magnetih bolje.

Pilgrim Fathers

Zabavno je bilo opazovati pevca, ki je med nastopom večkrat srknil iz majhne flaške, ki jo je imel pri sebi na odru. Oblika stekleničke me je spominjala na tiste, v katerih se hrani močno domače žganje in samo ugibam lahko, kaj se je dejansko skrivalo v njej

Pilgrim Fathers

Kljub temu, da so se fantje trudili, je nekaj manjkalo. Mogoče bi bilo bolje že, če bi bilo v dvorani malo več publike.

Medtem ko so se Pilgrim Fathers dobesedo pospravili z odra, se je z nastavljanjem inštrumentov na nastop začela pripravljati losangeleška stoner rock zasedba Nebula. Vedno, ko slišim njihovo ime, se spomnim na leto 2002, ko so imeli v ljubljanskem KUDu koncert skupaj z Norvežani El Caco. Po tistem koncertu smo se skupaj potepali od KUDa do Orta in jutro pričakali na Metelkovi. Od takratne Nebule je ostal samo še Eddie.

Nebula - Eddie Glass

Ko je trio Nebula začel s svojim koncertom je bil zvok že veliko boljši. Meni osebno je bila veliko boljša tudi muzika. Predvsem pa so imeli fantje neko drugačno energijo, ki je pritegnila publiko. Med 45 minutnim nastopom sem prepoznala samo en komad … Long day, ki se nahaja tudi na njihovem ploščku iz moje zbirke

Prepoznala sem tudi basista, ko sem ugotovila, da je Tom Davies² tisti tip, ki je, preden smo ga zmotili kupci, na balkonu kramljal s prodajalcem njihovega materiala. Ko smo odhajali nazaj pred oder, sem jima zaželela, naj se imata lepo. Zanimivo je bilo enega od njiju čez kakšno uro zagledati na odru.

Nebula - Rob Oswald

Nebula - Eddie Glass, Rob Oswald in Tom Davies

Ko so fantje iz Nebule odigrali svoje, so začeli pripravljati oder za glavne zvezde večera. Trije pravi rokerji so na tla prilepili kable, privili vse vijake na stojalih ter uglasili mikrofone, kitare, bas in bobne.

Medtem ko smo čakali na nadaljevanje je do mene prišel neki moški, za katerega nisem vedela, če je z njim nekaj narobe, ker je zaužil previsoko količino kakšnih substanc, ali je čuden zaradi česarkoli drugega. Že med koncertom je nekaj vpil. Potem je prišel do mene in mi začel govoriti: “Stari, ej to je muska! To je filing!” se je potolkel po prsih preden me je s komolcem sunil v roko in mi še enkrat povedal, da je to “taprava muska”. Ko sem mu zabrusila, naj neha, je odšel.

Kmalu zatem so na oder prišli Monster Magnet in ostali slabi dve uri.

Monster Magnet

Ko so prišli na oder, sem bila malo šokirana, ko sem videla pevca. Glasba Magnetov mi je zelo všeč, a ne znam vseh njihovih besedil in jih niti ne spremljam tako, kot sem to včasih počela z večino bendov, ki so mi bili všeč. Pevca se spomnim samo iz spota ali dveh. V glavi imam sliko suhega moškega, oblečenega v oprijeto obleko iz rdečega usnja, okoli njega pa se podijo brhka dekleta. Na koncertu pa … Nekje sem brala napovednik dogodka, kjer je pisalo, da je “ozdravljeni in trezni karizmatični lider Dave” po nekajletni krizi končno znova v odlični formi. Potrjujem njegovo dobro formo. In sploh me ne moti njegov izgled. Važno, da je tip zlezel iz krize.

Samo malo čudno mi je bilo, ko sem ga videla v živo in sploh ni bil podoben Daveu, ki je bil v moji glavi

Dave Wyndorf

Monster Magnet so s pravo energijo in preglasnim, a dobrim zvokom poskrbeli, da je publika, ki je napolnila Cvetličarno, oživela. Postregli so nam z nekaj komadi z zadnjega albuma 4-Way Diablo. Zaigrali so tudi nekaj starejših uspešnic. Proti koncu so nekaj skladb malo preveč razvlekli. Po moje bi bilo bolje, če bi namesto razvlečenih komadov odigrali še dva ali tri malo hitrejše pesmi, glede na to, da se je videlo, kako ljudje čakamo na nekaj bolj energičnega. Kljub vsemu mi ni žal, da sem bila tam.

Po eni uri so zapustili oder in se po nekaj minutah vrnili in igrali še dobre pol ure. Potem je bilo konec. Po štirih urah Cvetličarne, smo se odpravili v mrzlo noč. Od koncerta so ostali vtisi, piskanje v ušesih in slike …

imena tega kitarista nisem našla … čeprav se pojavlja na vseh slikah, na uradni strani ni omenjen Komentator Rockstar1707 mi je napisal ime kitarista na zgornji sliki - Phil Caivano. Res je on Tule je celo intervju z njim.

Ed Mundell, v ozadju pa možakar, ki je skrbel, da je Ed z lahkoto menjal uglašene kitare

Jim Baglino

trio

V stilu Irene Sirene lahko rečem samo … I’ll take the bass player, thank you very much

Jim Baglino

1. 22.11.2008[↩]
2. Njegovo ime sem izvedela med iskanjem informacij za tale prispevek.[↩]