кандела

Upanje

Objavil kandela, dne 24.10.2011

upanjePoznaš občutek, ko se ti zdi, da so tvoji možgani ujeti v nek krč, ki kar ne popusti? Ko se že najmanj eno leto skupaj, dan za dnem boriš, da bi s svojega vratu spravil tisti mlinski kamen, ki te vleče v reko in se ti zdi, da te bo vsak čas za vedno odplavilo, ko glava že klone, a vseeno zbereš še zadnje atome moči, da iz vode izvlečeš vsaj usta ali nos in v pljučih začutiš nekaj poživljajočega zraka …

Pred približno mesecem sem uspela osvoboditi svoj vrat. Vsaj tako se mi je zdelo, ko sem s sinološko diplomo – končno – zaključila študij. Kolegi sinologi bodo že vedeli, kaj mislim. V tistem trenutku, ki  je trajal kakšen dan, se je vse zdelo možno. Vse se je zdelo dosegljivo, izvedljivo. Zdelo se je, da bodo moji možgani osvobojeni tistega krča, zaradi katerega se mi je zdelo, da je izginila vsa domišljija, ki sem jo imela. Vse bi bilo super, če se ne bi tista Katarina, ki je včasih znala uživati (uživati v pravem pomenu besede) z leti nekje izgubila. Ne najdem je več. Zdi se, da jo je nadomestila neka Katarina, ki razmišlja le še o tem, kaj bi morala narediti/imeti/biti, pa ni. Ta kolektivna zavest o kljukicah, o katerih je pred časom pisala Irena, mi je očitno zlezla pod kožo in se zarila vame. In moram jo izpuliti! Ker je nočem! Ker je nikoli nisem hotela.

Mislila sem, da me bo druga diploma osvobodila. A vse bolj kaže, da me ni. Zaključen študij je bil v bistvu samo začetek uradnega obdobja brezposelnosti, ki je s seboj prinesel nekakšen strah. Saj vsi vemo, kakšna je situacija. Ampak, kako naj človek najde službo? Naj se prijavim na Zavod? Naj pošiljam življenjepise na objavljene razpise? Naj pošiljam prošnje kar vsem povprek? Naj se zadeve lotim na “Barbara Kotlušek” način? Naj postanem ena od številnih samozaposlenih?

Imam izobrazbo, polno znanja z različnih področij in veselja, a kako naj vse to za spodobno1 ceno prodam nekemu zaupanja vrednemu kupcu? Nekomu, ki mi bo redno dajal plačo in hkrati plačeval vse prispevke. Kje se je izgubila varnost ali vsaj njen občutek? Kje se je izgubilo poštenje in občutek za človeka? Najbrž uživajo skupaj s tisto mojo izgubljeno Katarino …

Nič. Tudi ta mlinski kamen bo treba nekako vreči z vratu. Najprej CV in spremno pismo, nato sledi podroben načrt iskanja. Priznam, neizmerno sem utrujena že samo ob misli na sprejemanje milijon novih odločitev, a se bom potrudila, da se (čim prej) izkopljem iz te situacije. Ker je ubijalska. Zame. Za naju. Upanje umre zadnje.

  1. S spodobno mislim na plačo, s katero bi se lahko brez vsakršnih skrbi prebila skozi mesec. 800-1000 € neto mesečno bi bilo odlično![]
  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “Upanje”

  1. bubašvabe bubašvabe pravi:

    A da nihče ne potrebuje ljudi, ki znajo rusko in kitajsko? Ne verjamem!

  2. nevenka nevenka pravi:

    Jaz bi povprašala kar na tuji veleposlaništvi pri nas, če koga potrebujejo. Običajno potrebujejo vsaj lokalno tajnico, ki govori njihov jezik.
    Morda bi se poskusila prištuliti na Ministrstvo za zunanje zadeve, a ne vem, če kaj kadrujejo. Potem se ti splača morda povprašati med prevajalci, pa tudi pri podjetjih, ki več trgujejo ali z ruskogovorečim področjem ali Kitajsko.
    Tudi v turističnih agencija, ki organizirajo potovanja na te konce sveta…

    Objavila bi svoje povpraševanje po službi na internetnih straneh – agencijah, ki zaposlujejo:

    mojakariera itd…

    Ni ti lahko, a nekje je treba začeti, veliko sreče ti želim.

  3. Katja pravi:

    Naključja ne obstajajo! In vse v življenju se zgodi z razlogom..

    Morda sem ravno zato spet danes preverila tvoj blog, ki sem ga z veseljem spremljala res dolgo časa. Pa je bil nekaj časa v zatišju in nisem več vsakodnevno klikala za nove zapise.. Danes pa in ravno danes pride objava.. Ne verjamem, da si se izgubila. Sodeč po tvojih zapisih si izredno dojemljiva, pozitivna in ustvarjalna oseba. Takšne se ne izgubijo in znajo iz vseh preizkušenj v življenju izluščiti tisti plus, ki še doprinese k rasti in razvoju.

    Sploh ne dvomim, da bo tako! In to sem želela povedati prav na glas (čeprav se še nikoli nisem oglasila v komentarjih). Piši, ustvarjaj, ponudi svetu svoje znanje, in nekdo ga bo zagotovo prepoznal :)

    Veliko sreče ti želim in pozitivne izkušnje z izzivi!
    LP, Katja

  4. lady pravi:

    upanje umre taprvo, potem je treba pa v konkretno akcijo!

  5. nevenka nevenka pravi:

    Veš kaj, malo bi povprašala še pri alternativcih – tistih, ki se ukvarjajo z raznimi dopolnilnimi metodami zdravljenja, morda rabijo prevajalce in receptorje, morda celo v kakšni restavraciji – menda se Kitajci poznajo dobro med seboj.
    Tudi ruskih terapevtov je menda nekaj pri nas…
    Morda bi poiskala kakšne veze kar na diplomatskih predstavništvih, če že tam ni dela, bi ti ga morda pomagali najti, morda bi se obrnila celo na Gospodarsko zbornico – tudi ta ima stike s svetom in bi morala vedeti kje bi tvoja znanja lahko bila koristna. Šla bi kar v akcijo – fizično in prek telefona – osebni stik je pomemben – ljudje te morebiti potem usmerijo kam naprej…

  6. kandela kandela pravi:

    Hvala.

  7. spominčica pravi:

  8. Barbara Kotlušek pravi:

    Pozdravljena,

    kontaktiraj me :) Morda ti lahko pomagam-o.

    LP Barbara

  9. kandela kandela pravi:

    Pozdravljena, Barbara. Se bereva po drugih kanalih ;)

  10. nevenka nevenka pravi:

    Mislim, da bi bilo vajino sodelovanje lahko več kot odlično.
    Mlada dekleta polna svežih idej in energije – pa ni vrag, da se ne izcimi kaj izjemnega.

    Tudi sama izbiram korajžo za spremembe – le da je moja situacija najbrž težja – čeprav nisem brezposelna. Bi pa morala imeti toliko energije – da obrnem svet na glavo.