кандела

Spisala sem življenjepis in prvo motivacijsko pismo in pred vrati je bil vikend, ki se je raztegnil v dodatna dva praznična dneva. Zato sem prerezala lepilni trak na škatli in na mizo nasproti bagatove višnje postavila elno. V roke sem vzela navodila in začela napeljevati prvo nitko. Ko so bili vsi sukanci na svojem mestu, sem pohodila pedalo in po kuhinji se je razlegel prijeten zvok entlarice. V hipu sem bila odločena – to mašinco je treba preizkusiti na “zaresnih” oblačilih ne le na nekakšnih flikah. Ko sem se znebila nekaj šivov, ki so name čakali že nekaj mesecev, sem bila pripravljena za šivanje popolnoma novega kosa. Iz odrabljene rjuhe, ki sem jo pred leti prinesla iz takrat še Hotela pod Voglom¹, sem sešila krilo. Dodala sem mu žep, podlogo, dve manjši gubi, pas in oranžno zadrgo. Do popolnosti ji manjka samo še en dober sitotisk, ki ga bo dodala moja sestra kurjapolt.

Šivanje me je spet tako prevzelo, da sem praktično celotne praznike preživela za šivalnima strojema. Na dan, ko smo se spominjali Primoža Trubarja in so na Valu 202 vrteli zanimivo mračnjaško muziko, ki jo je dopolnjeval meni najljubši radijski glas Jureta Longyke, sem v nekaj urah sešila še eno krilo. Enostavno podloženo A krilo bo moj as na razgovorih za službo. Zadeva mi je uspela tako zelo dobro, da bi jo imela ves čas na sebi. Nenormalno zame sem ponosna nase. Dober občutek, ni kaj.

1. Hotel pod Voglom se je pred leti spremenil v enega boljših slovenskih hostlov.[↩]