Iskanje prve zaposlitve
Objavil kandela, dne 24.11.2011
Zadnje čase se veliko ukvarjam z iskanjem prve1 zaposlitve.
Najprej sem bila malo izgubljena. Postavljala sem si tipična vprašanja o tem, kako se zadeve lotiti, kako napisati dober življenjepis, kako biti “posebna”, kar se danes tako zelo išče, predvsem pa me še vedno bega vprašanje kako izbrati potencialna podjetja, ki bi si jih želela za svoje delodajalce. Vsi vemo, v kakšnem svetu živimo in iskanje dobrih delodajalcev ni tako enostavno, kot bi si želeli. Koliko zgodb o slabih delodajalcih smo slišali v zadnjih letih! Koliko zgodb o ugodnostih, ki jih za delodajalce predstavljajo delavci -študenti, ki velikokrat izvisijo še isti trenutek, ko jim zaradi izgube statusa študentski servisi več ne izdajo napotnice. Zadnje čase, s spodbujanjem samozaposlovanja, je vse več zaposlitvenih oglasov vezanih na to, da ima posameznik status samostojnega podjetnika. Vse lepo in prav. Po eni strani popolnoma razumem delodajalce, da je, ob plačevanju tako visokih prispevkov za plače zaposlenih, zanje to veliko bolj ugodna varianta. Na drugi strani imamo tudi polno ljudi z “espeji”, ki so odprli samostojna podjetja, brez da bi prej dobro razmislili, na kakšen način bodo mesečno zaslužili toliko denarja, da jim bo po plačilu obveznih prispevkov še kaj ostalo za preživetje.
Ne manjka niti zgodb o iskalcih zaposlitve, ki se pravzaprav sploh niso pripravljeni prilagajati delovnim pogojem, ali prevzeti kakšne odgovornosti. Zgodb je veliko. Takšnih in drugačnih in ne bi bilo pošteno, da bi vse metali v isti koš. Je pa dejstvo, da živimo v okolju, ki je večinoma usmerjeno v iskanje možnosti, kako bi zakone in vse ostalo čim bolje izkoristili v svoj prid, česar sama nisem nikoli razumela. Še vedno sem mnenja, da bi bilo za vse dovolj, če bi le bili pripravljeni malo bolj sodelovati med sabo in ne gledati samo na to, kako bomo koga zafrknili v svojo korist.
Da se vrnem nazaj k mojemu iskanju prve zaposlitve … V želji, da bi zaposlitev dobila brez da bi v nedogled pošiljala prošnje za delo in ponudbe za sodelovanje vsevprek, sem pred pisanjem življenjepisa prebrala polno člankov s to vsebino na internetnih in papirnatih straneh. Takšnih in drugačnih nasvetov je veliko. Najpogosteje pa nas nagovarjajo v smislu: bodite posebni, napišite dober življenjepis, spremno pismo naj ne bo splošno, ampak usmerjeno na posameznega delodajalca, bodite dobro omreženi2, saj vam to prinaša večje možnosti, da bi našli zaposlitev tudi mimo objavljenih kadrovskih potreb, ko vas povabijo na razgovor, se uredite, dobro se pripravite na razgovor in podrobno se pozanimajte o podjetju, kjer se boste predstavili. Potem ko sem na različnih koncih prebrala praktično ene in iste nasvete, sem ugotovila, da nihče ni odkril Amerike in da so ti nasveti praktično samoumevni.
Medtem ko sem pripravljala prvo prošnjo/ponudbo, sem pregledovala tudi prosta delovna mesta, ki jih objavljajo številni portali. Razen tega, da vsi ti portali iskalcem pomagajo tudi pri pisanju super najboljšega življenjepisa in spremnega pisma, sem še sama ugotovila to, o čemer sem se že prej pogovarjala s toliko znanci – preko teh oglasov bom težko našla zaposlitev. Zavedla sem se, da se bo res treba začeti prodajati, kar mi predstavlja velik izziv. Naj se bere še tako samovšečno, ampak jaz vem, da sem bodoča uslužbenka, kakršno si želi vsako dobro podjetje. Vsa podjetja, kjer sem delala kot študentka, sem, kljub temu, da včasih s čim res nisem bila zadovoljna, vzela za svoja. Povsod, kjer sem dobila priložnost in zaupanje, sem to z veseljem sprejela in o raznih nadurah, ki sem jih naredila v službi ali doma, nisem razmišljala skozi denar. Enostavno sem bila vesela, da sem lahko naredila še nekaj več za to, da je bil moj delodajalec še bolj uspešen ali da so bile njegove stranke bolj zadovoljne. A kako naj se zapakiram, da bom pri potencialnih delodajalcih vzbudila zanimanje in se jim moj aranžma ne bo zdel prekičast?
Prvič sem se s konkretnim trženjem sebe srečala na zaposlitvenem sejmu, ki je 23. in 24. novembra potekal na Gospodarskem razstavišču. Kljub temu, da sem se nanj pripravljala, zdaj vem, da sem bila še premalo pripravljena. Predvsem kar se tiče nastopa. Pred tem sem si postavila predstavitveno spletno stran kandela.si3. Priznam, da me je k temu še dodatno spodbudila zgodba Barbare Kotlušek, ki smo jo zadnje mesece lahko srečevali v različnih medijih. Vendar je moj namen res samo bolj konkretna predstavitev na spletu4, usmerjena v smer delodajalcev. Zato sem v Ljubljano namesto več izvodov svojega življenjepisa odnesla raje doma narejene vizitke, kamor sem napisala svoje glavne podatke. Tistim, potencialnim, ki so prejeli mojo vizitko, sem razložila, da lahko življenjepis in ostale stvari o meni najdejo na moji sveži spletni strani.
Res je, da je vizitka majhen kos papirja, ki ga kadrovik lahko izgubi mimogrede. A morala sem biti vsaj malo “posebna”, poleg tega pa nisem pristaš kupov nakopičenega papirja, ki ga v današnjem svetu računalnikov in interneta hitro začneš prestavljati sem in tja in te potem čez nekaj časa lahko prav pošteno razjezi. Bomo videli, če bo delovalo 
- Kar ne pomeni, da še nikoli nisem nič delala. S počitniškim delom sem začela že s 15 leti, zadnje plačilo preko avtorske pogodbe pa še čakam. [↩]
- število vaših (spletnih) prijateljev naj bo čim širše[↩]
- Trenutno ji manjka še kar nekaj vsebin. Delam na tem.[↩]
- Mislim, da sem drugače že kar dobro predstavljena na spletu
[↩]
24.11.2011 21:50
Držim pesti, da bi se strategija izkazala za uspešno in, da te končno opazi nekdo, ki bo znal ceniti tvoje talente in te bo “izkoristil” v svoj prid!
25.11.2011 06:41
Tudi jaz ti želim vso srečo.
25.11.2011 08:30
Maja in Nevenka, hvala!
25.11.2011 08:39
Po mojih izkušnjah so osebni stiki pomembnejši od vseh ostalih.
V živo. Pravi energije.
25.11.2011 08:39
…prave. Sorry.
25.11.2011 09:41
hudo! lepa stran, naj dobro opravi svoje poslanstvo!
25.11.2011 20:53
super pristop, upam, da čimprej najdeš fajn službo. sem pogledala tvoj CV in našla eno napako – pri delu na SiOL-u je navedeno, da si delala samo v letu 2010 – glede na ostalo napisano, se ti je verjetno zgodil lapsus v letnici?
25.11.2011 21:00
Nina, ups! Bom popravila. Res sem kiksnila pri letnici
HVALA!
Glista, hvala tudi tebi.
26.11.2011 11:07
26.11.2011 17:07
“iskanje možnosti, kako bi zakone in vse ostalo čim bolje izkoristili v svoj prid” –> tega zdaj mogoče res ne razumeš, če boš kdaj v situaciji s.p., boš pa hitro razumela, zakaj ljudje prevozijo po 100 tisoč kilometrov letno in podobne stvari … če tega ne počneš, država enostavno vzame preveč in pač … ne preživiš oziroma životariš – in to, pazi, kljub temu, da delaš! Sistem je pač tako narejen, da nas zajebava. Izkupiček toge države, ki jo naokoli prinašajo zviti posamezniki, je na koncu itak isti, kot če bi ljudi obdavčevala normalno – samo da imajo zviti posamezniki več dela s špekuliranjem.
Sicer pa ne vem čemu tak cirkus zaradi samozaposlovanja, saj je lahko ta oblika zaposlitve tudi priložnost, ne samo izhod v sili. Je pa res, da je potrebne precej iznajdljivosti in iskanja možnosti, kako zakone izkoristiti v svoj prid, hehe. Strinjam se, večina pač čaka na job, ampak danes to ni več dovolj. Ob iznajdljivosti in “biti poseben” je treba imeti tudi pogum.
Časi so se v zadnjih letih močno spremenili – že pred tremi leti je bilo vse drugače. Danes pa ne delamo več zato, da bi zaslužili, ampak zato, da sploh preživimo.
28.11.2011 10:34
Bimbo, hvala. Dvakrat
Chef, samozaposlovanje je po mojem mnenju čisto v redu zadeva, ki jo nekateri tudi izkoriščajo, kar je v našem svetu nekaj normalnega. Ne, da se jaz strinjam z mutenjem, špekulacijami in podobnimi zadevami, ampak tako kot si napisal v prispevku Virant je naš! … Čisto vsi kdaj sekamo krivine, eni večje, drugi manjše in se tolažimo s tem, da če jim ne bi mi, bi jih pa kdo drug … S tem, da je Virant samo izkoristil sistem. A to je druga zgodba …
Da se vrnem k samozaposlovanju … Mislim, da je pri odpiranju s.p.-jev danes poleg poguma pomemben predvsem konkreten poslovni načrt v smislu: a) s čim se bom ukvarjal oz. kaj bom prodajal, b) a imam še pred odprtjem potencialne stranke in c) ali bom poleg nekaj sto evrov za stroške samostojnega podjetništva uspel zaslužiti vsaj še za stroške stanovanja in hrane do naslednje plače.
Nekako bomo že preživeli. V skrajnem primeru bom pa še kakšno leto sobarica. Z univerzitetno izobrazbo. Če bi me sploh kdo želel vzeti s tako izobrazbo …
29.11.2011 14:20
Kitajščino si diplomirala?! Vau! Čestitke! A niso iskani ljudje, ki znajo kitajsko? Upam, da boš dobila kaj.
Imam eno vprašanje: Malo sem gledal vse povezave in mi je zelo všeč (vizualno) tvoja osebna spletna stran. S katerim program si jo naredila?
30.11.2011 13:11
Smoger, čeprav sem diplomirala iz kitajščine, primerno ne iščem službe na tem področju. Hvala za dobre želje!
Predstavitveno spletno stran kandela.si sem naredila v wordpressu. Pri tem mi je malo pomagal Roman, ki je pravi wordpress-stručko.
30.11.2011 18:18
Hvala.
1.12.2011 13:48
Odlično! In pri ljudeh res zelo cenim sposobnost, da znajo sami zase reči, da so sposobni, da sami zase vedo, da zmorejo. Na tem ni čisto nič samovšečnega, gre se za to, da človek ve, koliko je vreden, pa to sploh ne iz finančnega vidika.
Srečno!
Resno, odlična poteza
2.12.2011 08:34
Medea, hvala.
Verjetno nas je naša družba pripeljala do tega, da se ne upamo pohvaliti sami, ker se nam to zdi preveč samovšečno, ali pa si kdo misli, da se mečemo ven. Čeprav se mi zdi, da se z mlajšimi generacijami to spreminja. Jaz sem sicer bolj med tistimi, ki čakamo, da nas pohvalijo drugi. In še potem včasih ne znam sprejeti pohvale, ampak se mi zdi, da saj pa nisem naredila nič takega
Ampak, zakaj se res ne bi pohvalili sami, če vemo, česa smo sposobni. Seveda tudi pri samohvali obstajajo meje “normalnega”
Lp
2.12.2011 08:54
Kandela, srečno! Rada berem tvoj blog, sploh pri “šivalnih vsebinah” se rada ustavim. Ni vrag, da ne bi ženska s toliko talenti kmalu dobila oreng službo.
11.12.2011 00:57
Reklame v opisu spremeni v oglase
Sicer pa pohvala tudi z moje strani, mi je všeč tvoj pristop.