Skoraj vedno, ko se spomnim na Rusijo in Peterburg, se spomnim tudi na palačinke, polnjene z gobami v kisli smetani in sirommmmmmm. Nekajkrat sem to poslastico zimprovizirala tudi sama. Priprava sicer vzame nekaj časa, a se splača. Če mi ne verjamete, poskusite sami

Preberi preostanek članka »

Miklavž, Božiček, deda Mraz in vsi ostali decembrski dobri možje, žene in prazniki so v najino gospodinjstvo prinesli novo kuhinjsko pridobitev – silikonski model za peko mafinov. Namen je bil seveda ta, da tudi midva kdaj pa kdaj spečeva kakšen mafin. Najprej sva poskusila kar z maso za čokoladne mafine, ki jo kupiš v trgovini. Prašku dodaš samo še predpisane tekočine, vrhove mafinov pa posuješ s priloženimi čokoladnimi zvezdicami in hitro v pečico. Enostavno in okusno.

Ampak to ni preveč zabavno za nekoga, ki v kuhnji rad tudi malo eksperimentira. Seveda sva že poskusila tudi nekaj drugih čokoladnih in sadnih mafinov. Nazadnje pa sem med lovom za kakšnim zanimivim receptom na prvi spletni strani, ki sem jo odprla (Joy of Baking), našla recept za bananine mafine. Tako sva se odločila, da banane, ki sva jih dopoldan prinesla iz trgovine, predelava v sladice.

bananini mafini

Preberi preostanek članka »

Zadnje čase se mi sicer dogaja kar veliko zanimivih stvari, a se mi ne zdijo najbolj zanimive za blog. Zato sem se odločila, da bom, medtem ko se podrobneje spoznavam s sodobnimi kitajskimi umetniki¹, objavila še kakšen recept. Tokrat sem spet delala eno najenostavnejših sladic – tiramisu. Pri tem se vedno držim večkrat preizkušenega recepta, ki je ponavadi napisan na vsakem lončku mascarpone sira.

tiramisu, preden je šel še malo na hladno

Preberi preostanek članka »

1. Tema za sinološko diplomo [↩]

Najboljšo pico sem vedno jedla doma, kar verjetno ni nič nenavadnega, saj sem se vedno znova lahko tik pred zdajci odločila, s čim jo bom obložila. Tokat se mi je po dolgem času spet zahotelo jesti hrano, ki spomni na Italijo in na to, da so italijanske pice daleč stran od slovenskih. S svojo skromno obloženostjo so veliko bolj podobne “pravim” picam, ki naj bi veljale za hrano sužnjev. Me prav zanima, kaj si Italijani mislijo o slovenskih picah …

Moja pica se je tokrat ponašala s polnozrnatim testom. Namesto navadne moke sem uporabila polnozrnato pšenično in pirino moko in skoraj zagotovo bom polnozrnato testo za pico delala tudi v prihodnje. Polnozrnata moka da pici drugačen in prav poseben okus. Poleg tega se mi zdi, da sem se veliko lepše najedla. Nič tistega težkega občutka v želodcu, kot ga imamo po kakšni bolj močni in težki hrani.

pirina in pšenična polnozrnata moka + kvas

Preberi preostanek članka »

Predzadnji decembrski dan je bil ustvarjen kot nalašč za to, da sva si popoldan vzela samo zase in šla najine čute razvajat v prekmursko gostilno Mencigar – Nobile sredi Ljubljane oziroma na Zarnikovi ul. 3. O tem, kako dobra je ta gostilnica, sem prvič prebrala pri Chefu, ki je Mencigar – Nobile testiral tudi za revijo Potepanja. Se pridružujem vsem njegovim pohvalam

Pri Prekmurcih mi je bilo všeč, da sva bila v gostilni, ki ima tri sobe, skoraj sama. Usedla sva se v kot Goričke sobe, kjer je bila miza pripravljena za dva in se predala prebiranju jedilnika. Kljub temu, da sva si ga podrobneje ogledala že na spletni strani gostilne, sva morala še enkrat prebrati kaj ponujajo ljubljanski Prekmurci. Nato je zelo prijazna gospa natakarica v kuhinjo odnesla najino naročilo … najprej Gorički tanjer za 2 osebi, potem pa fazan po kmečko in pečene dödöle. Pila sva pol litra Modre frankinje in vodo.

Preden sva dobila hrano, sva imela dovolj časa, da sva si podrobno ogledala tudi sobo, kjer sva bila. Ambient je bil … kmečki, prijeten, topel in preprost, kar je najino razpoloženje samo še izboljšalo.

nadvse prijetna Gorička soba

Preberi preostanek članka »

Zdaj, ko je z diplomo z mene padlo eno veliko breme, sem končno imela spet čas, da za kosilo skuham še kaj drugega, kot testenine s kupljeno omako. Ko sem bila nazadnje v trgovini, me je nagovorilo testo za lazanjo. Čeprav sem se te slastne jedi lotila prvič, sem bila z njo nadvse zadovoljna. Vsekakor pa sem se naučila veliko o zaporedju priprave in še, da za pripravo lazanje potrebujemo približno 2 uri.

Pri Barilli so se potrudili in recept za lazanjo zapisali tudi na škatlo, v kateri prodajajo testo, ampak, ker ni bilo slovenske verzije in ker se mi ni dalo ubadati z angleščino, sem recept za lazanjo poiskala kar v kuharici, ki sva jo dobila za darilo od njegove mame. Iz zelo priročne knjige Recepti sestre Nikoline, ki ji po mojem mnenju manjkajo samo slike jedi, sem vzela že kar nekaj receptov.

končni izdelek

Preberi preostanek članka »

Nisem ravno marmeladni človek, ampak če mi kdo ponudi domačo slivovo marmelado, jo sprejmem z največjim veseljem. Najboljšo slivovo marmelado je seveda kuhala moja žal že pokojna stara mama. Vem, da bi bila ponosna name, če bi se ji lahko pohvalila s svojim prvim kozarcem slivove marmelade, tako kot je bila ponosna name, ko sem ji še majhna punčka skuhala kavo, ko je bila bolna. Samo, da danes znam skuhati pravo marmelado in tudi pravo kavo, takrat pa sem kavo skuhala tako, da sem v vročo vodo zamešala žličko kave in ji postregla. Vedno smo se smejali, ko smo se spomnili na to mojo kuho

“umetnost”

Preberi preostanek članka »

Že kar nekaj časa je minilo, odkar je Irena prinesla novico o odlični postrežbi in hrani v gruzijski restavraciji Zlato runo v Župančičevi jami v Ljubljani. Še večkrat pa je omenjala odličen hačapuri.

Ko smo se nekoč skupaj odpravili v Zlato runo, kjer vas res postrežejo tako, kot se spodobi, smo seveda morali poskusiti tudi to gruzijsko “čudo”. Hačapuri je bil slan, sirast, topel in tako zelo okusen, da sem se odločila, da na medmrežju poiščem recept in se, če ne bo pretežko, tega lotim tudi sama.

Različnih receptov na internetu je verjetno toliko, kolikor je različnih vrst te jedi. Če sem prav ugotovila, so razlike minimalne in so odvisne predvsem od tega, v kateri gruzijski pokrajini je jed pripravljena. Neko podobno jed, ki se imenuje peynirli, naj bi imeli tudi v Turčiji. Če to posplošimo za slovenske gurmane, gre v bistvu za neke vrste pito. Na angleški Wikipediji so hačapuri prevedli kar s sirovo pito.

Recept, ki mi je bil všeč, sem našla že pred nekaj meseci, čas in volja, da vse skupaj tudi preizkusim, pa sta prišla malo kasneje

moka + soda + jogurt +sol + sladkor + jajce + olivno olje

Preberi preostanek članka »

Že cel Gospodov dan se ukvarjam z zadnjim in najpomembnejšim delom diplome. Berem, pišem, brišem, spet napišem nekaj novega, še enkrat preberem in kaj popravim, potem se mi ustavi in zdi se, da sem spet na začetku.

Za delo, ki sem ga naredila, si vsekakor zaslužim mali posladek. Prižgan televizor, kjer sporočajo izide (vzporednih) volitev v Evropski parlament, ni ravno posladek. Je le zvočna kulisa in lovljenje posameznih besed ali stavkov. Zaslužim si več. To je koktejl, ki ga v svoji kuharici priporoča Nigella Lawson.¹

pogled v Nigellino knjigo

Preberi preostanek članka »

1. Saj veste, to je tista rahlo odbita ljubiteljica kuhanja in hrane, ki jo lahko gledamo v oddaji NLP na RTV1.[↩]

S sošolci iz gimnazije smo se odločili, da se spet srečamo in si pripravimo piknik. Ker nismo vedeli, če se nam splača ukvarjati z žarom in vsem, kar paše zraven, smo se odločili, da vsak nekaj prinese s sabo in si vse skupaj naredimo čimbolj enostavno.

In, ker smo ljudje v veliki meri nagnjeni k sladkarijam, sem (pravilno) sklepala, da se bodo mize šibile pod težo sladkih dobrot. Zato sem se odločila, da bom jaz raje naredila nekaj slanega. Nekaj čisto enostavnega in zelo okusnega. Slane palčke s sezamom in sirom.

razrezano listnato testo

Preberi preostanek članka »