Že pred kakšnimi 14 dnevi sem si ogledala razstavo, posvečeno še enemu¹ ruskemu umetniku, Kazimirju Maleviču, v galeriji Gregor Podnar na Kolodvorski 6, ki jo najdete na dvorišču malo naprej od RTVja v smeri proti železniški oz. za oštarijo Stari Tišler. Omenjeno razstavo si lahko ogledate še vsaj do konca maja od torka do petka med 12. in 18. uro.

V galeriji so na ogled preinterpretacije Malevičevih del, pri katerih je sodeloval NSK. Kljub temu, da ne gre za originale, lahko človek dobi zelo dobro predstavo o tem, kaj je počel utemeljitelj suprematizma - Malevič.

Ker, žal, nisem izkoristila gospodične, ki je sedela v sosednji sobi, da bi mi povedala še kaj več o sami razstavi in delih, bom v nadaljevanju dodala tekst, ki sem ga dobila na vhodu galerije. Drugače pa so poleg slik na ogled postavili tudi nekaj posnetkov, med katerimi je tudi film znanega ruskega režiserja Ejzenštejna oz. Eisensteina. Naslova mi ni uspelo ujeti, ker sem imela premalo časa, da bi si ga ogledala in počakala na napise …

železna vrata odstirajo pot do galerije

Beri naprej »

1. Kot bi bil marec ruski čas … Marc Chagall, Vladimir Sorokin, Kazimir Severinovič Malevič (Казимир Северинович Малевич) [↩]

11. aprila prihaja v ljubljansko Cvetličarno mešanica barv, narodov in glasbe. Fantje in dekleti, ki so se zbrali okoli šefa Gogoljevega bordela, Eugena Hütza, namreč na svojih koncertih ob spremljavi glasbe izvajajo vse mogoče vragolije, s katerimi v dobro voljo spravljajo vse, ki stojijo na drugi strani odra.

Kdaj sem prvič slišala zanje, ne vem. Vem samo to, da sem sveža oboževalka. Veliko več sem o skupini, ki se ima za ciganske pankerje (gypsy punk), izvedela iz članka, ki so ga pripravili v spletni reviji RSQ. Ko sem si ogledala še nekaj njihovih videospotov in slišala besedila, v katerih se angleščina prepleta z ruščino, saj pevec Eugene prihaja iz Ukrajine, sem se odločila, da si jih moram ogledati … Karta že čaka, da jo na vhodu v dvorano raztrgajo. Jaz pa se večkrat odpravim na njihovo myspace stran, kjer vedno znova poslušam tiste štiri pesmi, ki jih ponujajo …

Vse kar si želim naslednji petek je, da bo Cvetličarna poskrbela za dobro ozvočenje bordela, kamor se bomo šli zabavat, ker si res ne želim, da bi nam slab zvok pokvaril predstavo.

Поздравляю!

Plakati so ena zelo zanimiva reč. V nas lahko zbudijo razna čustva. Plakati, ki v tem času krasijo naše poti, nas nagovarjajo predvsem k nakupovanju. Med njimi se sicer najdejo tudi taki, ki propagirajo kakšno kulturno prireditev, ali samo priporočajo obisk kinodvorane, kjer se vrti nov, odličen, oh-in-sploh, super holivudski film.

Ob plakatih se lahko tudi nasmejemo. Ko opazujemo stare plakate, se lahko nasmejemo prisrčnemu načinu, ki so ga včasih uporabljali oglaševalci. Konec koncev lahko preko njih spoznavamo kulturo davnih časov.

Namen plakatov je bil in ostaja propaganda oz. reklamiranje, prepričevanje ljudi, da je nekaj tako zelo dobro, da si zasluži njihov denar.

Na namig moje sestre sem se tudi sama odpravila v Tivoli, kjer se nahaja Mednarodni grafični likovni center mglc, in si ogledala razstavo jugoslovanskih plakatov iz obdobja med svetovnima vojnama. Sledi poročilo z ogleda

Plakati v Ljubljani med obema svetovnima vojnama (4.3.-13.4.2008)

Beri naprej »

Kot ste morebiti zvedeli že iz javnih občil, žal ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina ne bo v Ljubljano zaradi nenadne bolezni v družini. Pisatelj se opravičuje in napoveduje obisk v maju mesecu … je sporočil profesor Miha Javornik.

vir slike

Gospod Sorokin, upam, da bo vse v redu, tako da se maja res vidimo.

Господин Сорокин, желаю вашей семье здоровья и счастья. И надеюсь когда-нибудь встретиться с вами в Любляне. Может быть уже в мае, как нам сообщил наш преподаватель Яворник. Всего хорошего!

Umetnine enega največjih slikarjev 20. stoletja so na kar velikem kupčku zbrali v Zagrebški galeriji Klovićevi dvori, ki je od naše bele Ljubljane oddaljena samo debelo uro. In ker nas je razveselilo tudi sončno vreme, nismo imeli nobenega izgovora več, da se ne bi odpeljali občudovat mojstrovin.

Marc Chagall oz. Марк Захарович Шагал (Mark Zaharovič Šagal) se je konec 19. stoletja rodil v judovski družini blizu mesta Vitebsk, ki danes pripada Belorusiji. V svojem razgibanem življenju, ki ga je živel 97 let, je ustvaril veliko število slik. Kot je bilo zapisano po raznih medijih, smo si v hrvaški prestolnici ogledali 160 slik, ki so jih spremljale nekatere razlage izključno v hrvaščini. Poleg zelo lepe karte nismo dobili nobenega prospekta, ki bi razstavo še malo bolj razložil. O tem, da smo nekajkrat na naša vprašanja v slovenščini dobili odgovor kar v angleščini, je pisala že Irena.

Ampak pustimo malenkosti ob strani. Jaz sem se tistega dne najbolj veselila ravno razstave. Mogoče tudi zaradi tega, ker je Chagall kar nekaj svojih let preživel v Rusiji. V bistvu se v teh dneh poskušam spomniti kje sem nekaj njegovih del videla v ruskih muzejih. Če se ne motim, je bilo to v Novi Tretjakovki, kjer smo si po ogledu razstave, posvečene soc-artu, ogledale še stalno razstavo, kjer so na ogled postavljena dela ruskih umetnikov iz 20. stoletja. Vrnimo se nazaj v Zagreb. Ko smo prišli na cilj, smo se priključili skupini šolarjev, ki so imeli voden ogled. Na kratko obnovo le-tega vas vabim ta trenutek

Začelo se je s sobano, kjer so bile predstavljene slike, ki so govorile o njegovih selitvah iz države v državo. Te selitve so bile zaznamovane predvsem z dejstvom, da so bili Chagallovi judovska družina.

V spodnji vrsti slik, ki so nastale z mobitelom in jih s klikom lahko povečate, so tri slike iz zgoraj omenjene sobane. Na prvi sliki¹ je več različnih motivov, kar je še posebej značilno za slikarja: križani Kristus, ki mu je večkrat naslikal svoj obraz, dvojni obraz ovna in slikarja, violina na dnu slike, ki sta jo igrala njegov oče in ded in še in še … Drugo sliko naj bi naslikal po tem, ko se je preselil v Francijo in dobil francosko državljanstvo. V zahvalo novi domovini je nastala slika, na kateri je dvojni obraz obarval z modro-belo-rdečo francosko zastavo. O tretji sliki ne vem nič posebnega, razen to, kar se vidi … spet se ponovljajo motivi dvojenga obraza, križ in nevesta.

Beri naprej »

1. Nekaj slik in doživetje Zagreba z razstavo ste lahko prebrali tudi pri Chefu.[↩]

Med mejli, ki so pristali v mojem elektronskem nabiralniku, se je znašlo pismo oz. obvestilo, ki ga je študentom ruščine razposlal naš profesor Miha Javornik. Napoveduje pogovor s sodobnim ruskim pisateljem Vladimirjem Sorokinom, ki ga nekateri označujejo tudi s pridevnikom ‘kultni’.

Pogovor bo v ponedeljek 17. marca ob 19h v Klubu Cankarjevaga doma. Vstopnine NI

Vse skupaj bo potekalo v okviru festivala Slovanski most, v okviru katerega bo 18. in 19. marca latvijsko Novo riško gledališče iz Rige zaigralo predstavo Led, prirejeno po Sorokinovem romanu Led. Na strani Cankarjevega doma je napisano, da bodo predstavo simultano prevajali v slovenščino.

Ne vem sicer, kako bo poskrbljeno za prevod pogovora s Sorokinom, ki ga bo poleg dveh profesorjev z rusistike Mihe Javornika in Blaža Podlesnika, vodila tudi prevajalka romana Led, Lijasna Dejak. Vendar verjamem, da bodo od srečanja lahko veliko odnesli tudi tisti, ki ne znajo rusko.
POZOR!
Za ogled pogovora ali sodelovanje v njem, morate prej dvigniti (brezplačno) karto na blagajni CD.

Vladimir Sorokin oz. Владимир Сорокин

Naj za konec tega napovednika tako zelo velikega in pomembnega dogodka, ki bi se ga moral za moje pojme udeležiti vsak ljubitelj sodobne ruske književnosti, ki sicer včasih zna biti tudi zelo absurdna (meni se na nek način zdi sodobna ruska književnost ‘nenavadna, a vseeno neznansko zanimiva’, mogoče celo ‘odvratno privlačna’) prilepim še nekaj stavkov, zapisanih na www.cd-cc.si

O predstavi Novega riškega gledališča:

Alvis Hermanis trenutno velja za najbolj zanimivega latvijskega režiserja. Proslavil se je predvsem z Novim riškim gledališčem, ki ga vodi od leta 1997. Za uprizoritev Gogoljevega Revizorja je Hermanis na Salzburških slavnostnih igrah (2005) prejel nagrado za mlade režiserje. Istega leta je predstava Dolgo življenje prejela veliko nagrado na beograjskem BITEF-u in bila nato v Rusiji razglašena za najboljšo gostujočo predstavo leta 2006.

V projektu Led Hermanis raziskuje vpliv prostora na uprizoritev. Predstava ima namreč tri različice: uprizoritev v Frankfurtu, na festivalu Ruhr Triennale v Gladbecku v ogromni zapuščeni tovarni in v Rigi na zelo majhnem prizorišču, kjer gledalci obkrožajo nastopajoče. Tretjo, najbolj intimno različico skupinskega branja romana Led si bo v Ljubljani lahko ogledalo 400 gledalcev.

In o Sorokinu:

Vladimir Sorokin (1955), ruski pisatelj, dramatik in grafik, je po končanem študiju petrokemije delal kot knjižni ilustrator. Svoje prve knjige je v samozaložbi objavljal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. S številnimi deli je najprej osvojil bralce in kritike v tujini, v domovini pa večkrat naletel na burne odzive.

Dan se je že pošteno nagnil v noč in jaz počasi čutim utrujenost. Danes je bil srečen dan. Vsaj zame. Uspešno sem opravila drugi izpit, ki se je znašel na spisku septembrskih izpitov. To pa še ni vse. Uspelo mi je tudi kupiti jesensko jakno in nizke zaprte čevlje, kar sem iskala že dolgo. Da je bilo vse skupaj še lepše, sem tri ure čvekala še s sošolko, ki je v začetku avgusta prišla s Kitajske, kjer sta bili skupaj s še eno sošolko pol leta.

Beri naprej »

Zgodil se je en najlažjih izpitov, kar sem jih imela. In takih izpitov bi opravila kar nekaj. Končno sem lahko pokazala, da sem se nečesa pa le naučila v teh doooolgih letih študija Beri naprej »

V mojem zadnjem prispevku iz Moskve boste lahko videli nekaj fotografij iz “odpicenega” muzeja enega zelo zanimivega ruskega umetnika Vladimirja Majakovskega.

Beri naprej »

V Moskvi je skopnel ze skoraj ves sneg, viden je samo se na nekaterih bolj sencnih mestih.

Beri naprej »