Ne morem, da ne bi. Teden po smrti makedonskega pevca Tošeta Proeskega si gospod, ki ima v prehodu med Čopovo in Nazarjevo ulico trgovino z rabljenimi ploščami in audio-video tehniko, še vedno dela reklamo s smrtjo tega priljubljenega pevca.

Prejšnji teden, ko sem prišla na predavanje, mi je sošolka vsa zgrožena povedala, da je umrl Toše Proeski. V prometni nesreči. In čeprav se nikoli nisem pretirano zanimala zanj, me je malo stisnilo. Se mi zdi, da če vemo vsaj ime in še kakšno malenkost o nekom, ki umre, se nas to lahko malo bolj dotakne, kot če slišimo samo številke mrtvih, ki so življenje izgubili recimo v nekem bombnem napadu.¹

O Tošetu sem res vedela le nekaj malenkosti, kot na primer to, da je Makedonec, da poje v maternem in srbskem jeziku, da je imel en komad skupaj z Anjo Rupel, da je pred kratkim posnel pesem tudi v slovenščini in da je bil zelo priljubljen. To, da so ljudje v njegov spomin prižigali sveče, me ni motilo. Vsak po svoje. Ampak, da si pa nekdo dela reklamo s smrtjo neke pri ljudeh zelo priljubljene osebe … to se mi zdi pa tako zelo podlo … za bruhat!

Včeraj je bilo že drugič, da sem šla po Čopovi v zadnjem tednu … in tam so še vedno sveče, postavljene okoli stojala, ki ga je tja nastavil g. Vom - Second hand. Na stojalu je najprej napisano ime trgovine, potem je nalepljena ena slika Tošeta, spodaj pa piše razprodaja … No, saj se na sliki dobro vidi, kaj mislim … Za ‘lepše’ vzdušje se je iz trgovine slišala še glasna Tošetova muzika.

Najraje bi prijela tisto stojalo in ga odnesla v najbližji kontejner … Nekateri pa res nimajo nobenega dostojanstva!

1. Čeprav zelo nerada razmišljam kako grozno mora biti tistim, ki so svoje izgubili v neki eksploziji, ki jo je povzročil nek samomorilec. In to so skoraj vedno navadni, nedolžni ljudje, ki so mogoče želeli samo na tržnico po hrano, da bi njihovi otroci lahko nekaj pojedli za kosilo …[↩]

Po napornem prazničnem vikendu, ki se je začel že v petek zvečer z blogerskim srečanjem, se je bilo treba v nedeljo popoldan malo sprostiti. Moj želodec je bil do zadnjega kotička napolnjen z raznimi dobrotami, ki smo jih pridno pospravljali vase v eni od Štormanovih restavracij. Zdelo se mi je, da imam vsaj 150 kg in nekako je bilo treba razmigati s hrano napolnjeno telo. Počutila sem se popolnoma zamaščeno in nezmožno gibanja.

za prikaz večje panorame, kjer se vidijo kraji vse od Velenja do Zadrečke doline, KLIKNI NA SLIKO

Beri naprej »

Zadnja leta moje poti kar pogosto vodijo v Zgornjo Savinjsko dolino; natančneje v Mozirje. In končno mi je uspelo videti tudi enega izmed slovenskih biserov … Mozirski gaj.

Beri naprej »

Vsi ljudje dobre volje, ki se vam zdi, da je tole pravi oz. za vas mogoče edini možni način, da pomagate ljudem, ki so v torkovih poplavah izgubili veliko ali vse, se lahko udeležite tele blogerske akcije.

Beri naprej »

Po tem, ko sem ugotovila, da so izpitna vprašanja zame pretežka, sem profesorju na izpitno polo namesto odgovorov napisala, da žal ne znam in mu ne bom kradla časa z nakladanjem o tistih nekaj stvareh, ki jih lahko napišem v zvezi z zastavljenimi vprašanji. List papirja sem oddala in odšla nazaj proti “ljubljanskemu” domu. Kljub temu, da sem ponoči spala samo 5 ur in me je popoldan čakala še služba, sem si zaželela, da bi nekam šla. Mogoče na sprehod do Koseškega bajerja, v Volčji potok ali kam drugam. Po poštenem zajtrku je padla odločitev. Moj dragi me je odpeljal na kavo k Zbiljskemu jezeru.

Beri naprej »