Še vedno naju čaka nabiranje kopriv, ki sva jih v zadnjem času že pila v raznih zelenih kašastih sokovih. Ne vem, če jih bova sušila za čaj, najbrž bova kar izkoristila njihovo svežino in jih zmlela v blenderju. Za letošnji začetek najine zeliščarske sezone sva nabrala smrekove vršičke. Nabrala sva jih … ne vem točno koliko. Toliko že, da sem jih stlačila v dva litrska in en pollitrski kozarec. Po petih dneh na soncu se je sladkor že skoraj popolnoma stopil in ko sem mešanico malo premešala, je do mojega nosu že zavel vonj po sirupu, s katerim si lajšam kašelj.

In kako se pripravi mešanica za sirup iz smrekovih vršičkov?

Po smrekove vršičke greste nekam, kjer so smreke vsaj nekoliko odmaknjene od raznih cest. Logično, a ne Naberete vršičkov, kolikor vam srce poželi. Doma izbrskate nekaj steklenih kozarcev in sladkor. Na dno kozarca naložite plast vršičkov, jo potlačite in posujete s sladkorjem. Sladkorja naj bo toliko, da rahlo prekrije vršičke. Če ga boste dali preveč, se vam ne bo dobro stopil in iz njega bodo nastale grudice, česar pa nočemo. Tako nalagamo plast za plastjo in vršičke sproti pridno tlačimo v kozarec. Prva in zadnja plast morajo biti vršički. Ko naložite kozarce, jih za približno 14 dni postavite na sonce. Vmes malo kontrolirajte kako se topi sladkor. Če boste opazili, da iz njega nastajajo grudice, malo pomešajte.

Nekje na internetu sem brala, da naj bi vršičke pustili na soncu tudi do 40 dni, ampak domači viri pravijo, da naj bo maksimum 3 tedne, ker se lahko zgodi, da se vam bo sirup drugače skisal. Mogoče je še najbolje, če po 14 dneh sirup poskusite, pa boste videli, ali je zdravilo v redu, ali je mogoče že malo kislo.

Ko se boste odločili, da je sonce opravilo svojo nalogo, sirup precedite. Potem pa vršičke lahko prelijete z žganjem in jih za 2 ali 3 tedne postavite nekam v senco in poleg smrekovega sirupa boste dobili še smrekovo žganje, ki ga lahko malo “začinite” ali mu daste “osebno” noto na primer z rezinami limone, žajbljem ali kakšno drugo rožico

Po dolgem času sem si vzela tudi nekaj ur za branje, privoščila sva si nekaj sprehodov, med drugim sva 1. maja zjutraj odšla na sprehod v Mozirski gaj, ki v tem času pripravlja tradicionalno razstavo tulipanov. Mene je sicer bolj kot cvetje zanimala razstava metuljev, a sem bila nad njo kar malo razočarana. Predstavljala sem si, da so v Gaju pripravili vsaj mini verzijo nekakšne hiše metuljev, ki sem jo pred leti občudovala v dunajskem Schmetterlingshausu¹. A namesto živih metuljev, ki bi letali med rastlinami, so bili mrtvi metulji razstavljeni v steklenih posodah, namenjenih zbirateljem teh čudovitih živali. Vse, kar je na tej razstavi dajalo slutiti življenje, je bil valilnik bub. V manjši stekleni posodi so na več vrveh visele bube metuljev. Sicer so bile zelo lepe, pisane in zanimivih oblik, nič ne rečem, ampak bube vseeno niso mogle popraviti mojega razočaranja …

Kakorkoli, sprehod skozi park, ki se je s trumami turistov začel polniti ravno, ko sva odhajala, je bil dober praznični uvod v prvo letošnje piknik kosilo, ki sva si ga privoščila ob prazniku dela. O, da bi bilo tako lepih in sproščenih praznikov še veliko!

Več fotografij, ki so nastale med sprehodom po Mozirskem gaju, lahko najdete v fotogaleriji na zlataleta.com.

1. O njihovi spletni strani raje ne bom izgubljala besed. Enostavno obupna je …

Marca, ko smo bili s sodelavci iz PlanetBIO v Celju na sejmu Altermed, pa je Nina prinesla doma narejeno presno čokolado z oreški. Kakšna eksplozija okusov! Poleg tega je vegansko-presna čokolada tako nasitna, da en malo večji košček (recimo 4×4 cm) zadovolji še tako veliko željo po čokoladi. Seveda se da te čokolade naenkrat pojesti več, ampak, če se znaš ustaviti in vsaj malo prisluhniti telesu, ki si je neizmerno želelo nekaj sladkega in čokoladnega, ugotoviš, da je bil tisti košček vseeno dovolj

Takrat mi je Nina namenila še zadnji kos, ki je ostal v posodi. Zadržala sem ga v ustih in začutila, kako se je kakavovo maslo pomešano s kokosovim maslom počasi začelo topiti, jezik pa kar ni mogel okusiti vseh različnih okusov, ki so se pri tem sproščali … V naslednjem trenutku me je prešinilo, hočem recept, ker moram to deliti s svojimi.

Recept sem dobila in za veliko noč sva namesto potice¹ naredila domačo čokolado.

Sestavine za čokoladno osnovo:

• pol skodelice² agavinega sirupa
• pol skodelice stopljenega kakavovega masla
• pol skodelice stopljenega kokosovega masla
• 2 jž³ mesquite v prahu
• 4 jž kakava v prahu
• 2 jž acai v prahu
• 2 jž sojinega lecitina
• 1 čž⁴ vanilje v prahu
• ščepec himalajske soli

Če boste zgoraj omenjene sestavine med seboj zmešali v močnejšem blenderju ali kakšnem drugem mikserju, vam bo prav prišel nasvet, da v posodo najprej dajte tekočine oz. utekočinjene sestavine, šele nato suhe zadeve.

Da bi pri utekočinjanju kakavovega in kokosovega masla uničili čim manj njunih sestavin, ju stalite s pomočjo vodne kopeli⁵ ali v dehidratorju. S tem boste dosegli, da se maslo ne bo segrelo nad 48 °C, ki predstavlja temperaturno mejo, do katere se v živilih še ohrani večina vitaminov, mineralov in drugih koristnih snovi. Obstajajo tudi boljše indukcijske plošče, ki imajo opcijo taljenja in na 48 °C utekočinijo razna masla.

Vse tekočine dobro zmešamo z ostalimi suhimi sestavinami in dobimo čokoladno osnovo. Če slučajno pri roki nimate vseh sestavin, ki so omenjene v tem receptu, malo improvizirajte. Jaz sem. Najpomembnejše sestavine za čokolado se mi zdijo: masla, agavin sirup in kakav v prahu.  Ko mi je zmanjkalo agavinega sirupa, sem ga nadomestila z bolj tekočim medom, a je bila čokolada malo bolj čigumijasta …

Sojin lecitin pomaga, da se kakavovo in kokosovo maslo ne ločita, ko čokolado za nekaj ur – najbolje kar čez noč – postavite v hladilnik, da se lepo strdi. Jaz lecitina nimam, imam pa močan blender, ki je čokoladno osnovo res dobro premešal, kar je tudi ena od opcij, da preprečimo ločevanje masla. Če nimate ne lecitina ne močnega blenderja, baje pomaga tudi, da čokolado na začetku za kakšno uro ali dve daste v zamrzovalnik, zaradi česar se maslo hitreje strdi.

Še to … Zakaj kakavovo maslo in zakaj kokosovo maslo? Kakavovo maslo bo čokoladi dalo bolj čokoladni okus in vonj, kokosovo maslo pa bo poleg vonja dalo čokoladi še mehkobo. Kakavovo maslo je bolj trdo od kokosovega in če sem si prav zapomnila, se začne topiti šele pri 26 °C. Kokosovo maslo pa se topi že pri 23 °C. Zato njuno razmerje določite glede na to, kakšno čokolado bi imeli raje. Če želite bolj trdo čokolado, ki se bo začela topiti počasneje, dodajte več kakavovega masla in obratno.

Če želite namesto “čiste” čokolade imeti čokolado z lešniki, ali čem drugim, lahko te sestavine vmešate v čokoladno osnovo. Druga opcija pa je, da posodo (jaz sem vzela kar en pekač, velik približno 30×25 cm), kjer se bo strjevala vaša čokolada, posujete z raznimi oreški in čez to polijete čokoladno osnovo. Ne pozabite na to, da dno posode najprej prekrijete s folijo ali peki papirjem, da bo čokolada šla lažje ven.

Za “oreškasto” plast lahko med drugim uporabite:

• lešnike
• mandlje
• indijske oreške
• goji jagode
• inkovske jagode
• zdrobljena kakavova zrna
• posušene murve
• sladke yacon rezine narezane na manjše koščke
• in vse ostalo, kar vam srce poželi

V primeru, da čokolada ne bo pretrda, jo boste potem, ko se strdi zlahla razrezali na poljubno velike kose. Meje naj postavlja le vaša domišljija.

Prepričana sem, da ste opazili, da so vse povezave pri sestavinah usmerjene na spletno trgovino PlanetBIO. Malo zato, ker so to moji ljubi sodelavci, še bolj pa zato, ker tudi sama že dalj časa uporabljam PlanetBIO superhrano. Odkar z ljudmi iz tega podjetja tudi delam, sem še bolj prepričana, da je vse, kar prodajamo, res pridobljeno z ekološko pridelavo. Poleg tega ni med proizvajalci in PlanetBIO nobenih posrednikov.

Za konec še malo reklame … Danes in jutri (24. in 25. aprila 2012) PlanetBIO ob nakupu ne zaračunava 3,5 evra poštnine. Ob naročilu nad 40 €, pa bo v vašem paketu pristalo še 300 g gratis kakavovega masla. Več podrobnosti o tej dvodnevni akciji lahko preberete v PlanetBIO eNovicah ali na spletnem portalu Svet je lep.

1. Potice sva dobila dovolj pri ostalih sorodnikih.
2. 1 skodelica je približno 2,4 dcl
3. jž = jedilna žlica
4. čž = čajna žlička
5. Kaj je vodna kopel? V nekoliko večjo posodo nalijemo vodo in ko zavre, v to posodo postavimo manjšo posodo s kakavovim/kokosovim/navadnim maslom ali čokolado. Tako se bo naše maslo lepo počasi stopilo, ne bo se prijelo na posodo, niti se ne bo segrelo preveč in bo ohranilo veličino koristnih snovi.

Oni dan sem bila ves dan utrujena in tista prava energija, kar ni in ni prišla. Potem me je napadel še glavobol. Ker načeloma glavobole raje rešujem s kozarcem vode več ali s spancem. Večinoma mi to pomaga. Če mi v glavi močno razbija dlje časa, se vdam tudi kakšni tableti. A oni dan je spanec pomagal. Ko sem se zbudila me glava ni več bolela, je pa zastokal želodec. Še vedno rahlo omotična od spanca, sem se odločila, da je treba ropotanje v telesu zatreti z zdravim smutijem, kljub temu, da sem v ustih že čutila okus politank

Iz hladilnika sem vzela:

• 3 vršičke kopriv
• 3 motovilce
• pol manga in
• eno večje jabolko

Omenjeno sadje in zelenje sem zmešala skupaj z:

• 2,4 dcl vode
• manjšo pestjo lešnikov
• manjšo pestjo indijskih oreškov
• 1 čajno žličko pšenične trave in
• 1 čajno žličko kakava v prahu

Rezultat je bilo 7 dcl odličnega smutija, ki sem ga, medtem ko sem ponosna sama nase, da se nisem vdala mamljivim politankam, poimenovala kar Mango kopriva. Smuti me je dobro nasitil do naslednjega dneva.

Eden takšnih trenutkov, ko je bil čas za kosilo jaz pa sem bila z mislimi na nešteto drugih koncih, se je zgodil pred kratkim. Kaj naj skuham? Nekaj, kar mi ne bo vzelo veliko časa, ker imam še toliko drugih pomembnejših stvari, ki jih moram narediti. Kaj je sploh v hladilniku ali kje drugje v kuhinji?

V hladilniku sem našla bučke, papriko, korenje in ohrovt. Potem sem se spomnila, da imava v kleti še več kot 20 kg krompirja … Nič. Naredila bom zelenjavno musako. Recepta nisem iskala ne v kuharicah ne na internetu. Pomislila sem, kako sem delala mesno musako in se odločila, da bom naredila vse skupaj po občutku. Kar bo, pa bo. In na koncu sva bila z rezultatom zadovoljna oba.

Sestavine za (Kandelino) vegi musako:¹

• 6 srednje velikih krompirjev
• 1,5 bučke
• 2 srednje velika korenčka
• polovica rdeče paprike
• 4 srednje velike liste ohrovta
• nekaj manjših tankih koleščkov ingverja
• himalajska sol
• poper
• drobnjak
• bazilika

Krompir in ostalo zelenjavo sem kar na rezalcu narezala na 2,5 mm debele rezine in plast za plastjo zlagala v naoljeno posodo iz jenskega stekla. Prva in zadnja plast sta bili sestavljeni iz krompirja. Vsako plast sem posebej malo posolila, popoprala, potresla z baziliko in drobnjakom. Nato sem zelenjavo pokapala še s sojino omako in nekaj oljčnega olja. Mogoče je bilo na koncu olja malo preveč. Naslednjič bom bolj Gorenjka, kar se tiče dodajanja olja

Preden sem posodo pokrila, sem vanjo nalila še malo vode. Zdelo se mi je dobro, da je v posodi tudi voda, ker se je zelenjava lahko kuhala v večji količini hlapov. Posodo sem v pečico postavila še preden je bila segreta na želenih 200 °C. Zelenjavno musako sem pekla približno 40 minut, potem sem posodo odkrila, nastavila temperaturo na 160 °C in ob vklopljenem ventilatorju se je vse skupaj peklo še približno 10 minut. Medtem ko se je musaka lepo pekla, sem pripravila še zeleno solato in nekaj motovilca. Začinila se jo s soljo in konopljinim oljem.

Za vse skupaj sem porabila slabi 2 uri, kar ne velja ravno za čas, ki ga želim doseči, kadar bi rada kosilo skuhala čim prej Ker je bilo kosilo dobro, se nisem več pritoževala glede časa. V nasprotnem primeru pa najbrž ne bi bila preveč vesela …

Dober tek!

1. količino je treba prilagoditi številu oseb, jaz sem delala za 2 osebi, spodobno pa bi se lahko najedli tudi 4 ljudje

Pred tremi leti sva se z Romanom celo odločila, da v času posta iz najine prehrane odstraniva meso. Kar tako. Da vidiva, če zmoreva. Kolikor se spomnim, sva povečala količino zaužitega sadja in zelenjave, meso pa začela nadomeščati predvsem s sirom. Kmalu sva ugotovila, da je najbrž sir glavni vzrok za močan zadah. To težavo sva skušala odpraviti na način, da sva jedla manj sira. A zadah je v večji meri izginil šele, ko sva začela spet jesti tako, kot sva to počela pred postno odločitvijo. Čeprav sva zdržala 40 dni, sva na koncu ugotovila, da vegetarijanstvo ni za naju. Zdaj veva zakaj. Zato, ker sva delala usodno napako, ki jo najbrž dela veliko ljudi, ki se želijo preskusiti v brezmesni hrani. Enostavno sva mislila, da bo željo po mesnih izdelkih pregnala večja količina sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov. Nikoli pa se nisva načina prehranjevanja lotila resneje, na primer s pomočjo kakšne knjige. In večkrat se je pojavil problem, kaj skuhati za kosilo, če sva pa polento z zelenjavo jedla že pred dvema dnevoma.

Ko sem letos dobila službo pri PlanetBIO sem se začela bolj zanimati za način prehranjevanja, ki ga prakticira tudi veliko mojih sodelavcev. Med brskanjem po internetu sem ugotovila, da je na medmrežju množica takšnih in drugačnih spletnih strani z recepti¹ in raznimi nasveti, a količina teh informacij je tako enormna, da je zelo težko najti tisti pravi začetek. Zato me je vedno bolj navduševala misel, da bi se udeležila kakšne delavnice na to temo.

kalilnik s kalčki sončnice

Nekaj sem se naučila od svojih sodelavcev in s prisluškovanjem nasvetov, ki so jih delili obiskovalcem sejma Altermed. Potem sem se brez oklevanja odpravila v Celje, v trgovino Dobra volja pri Katki, kjer je sodelavka Nina imela predstavitev izdelkov PlanetBIO. Druženje z Nino je trajalo dve uri in udeležile smo se ga (zanimivo) same ženske: od študentk do upokojenk. Najprej smo pile nadomestek kavi, ki nas je zaradi vmešane guarane dobro poživil. Nato nam je ob klepetu Nina namešala sadni smuti, nam predstavila svoj recept za presno vegansko čokolado, na koncu pa smo spile še en smuti, kamor je vmešala različno PlanetBIO superhrano. S tem, ko je v smuti zamešala poljubno superhrano, nam je želela odgovoriti na vprašanje, kaj lahko mešamo skupaj in česa ne. Nauk te zgodbe je, da poslušajte sebe. Telo in vaš okus vam bosta že povedala, kaj v nekem trenutku najbolj potrebujete. Seveda tega glasu verjetno ne boste slišali takoj in pred vami oz. nami je še dolga začetna pot preizkušanja, ampak ko se človek bolje spozna s hrano in njenimi lastnostmi, vedno lažje dela sebi najbolj primerne kombinacije.

Še isti teden, ko me je za zavoj na pot v bolj zdravo prehranjevanje navdušila Nina, sem se udeležila še Barbarelline delavnice Gourmet Fresh. Na celodnevni delavnici nam je Barbara odkrila čare presnih slanih in sladkih jedi. Človek enostavno težko dojame, kakšni čudoviti okusi se prepletajo v nepredelani oz. presni prehrani. Edini problem je, da je priprava takih jedi čisto nekaj drugega, kot poznamo v naši tradicionalni kuhinji. Zato je tako težko začeti. Poleg tega presna in veganska kuhinja zahtevata veliko eksperimentiranja. Meni se zdi, da več kot tradicionalna kuhinja. Razlog za to pa je najverjetneje v dejstvu, da smo tradicionalne kuhinje navajeni že od majhnega. Prav tako je na “normalno” prehrano navajeno naše telo, a ko enkrat srečamo nekoga, ki obvlada pripravo presnih in veganskih jedi, vsi pomisleki o takšnem načinu prehranjevanja enostavno izginejo. Takšne delavnice pa dajo človeku še veliko zagona in tistega znanja, ki pride prav, da lažje začnemo.

Barbarellina delavnica Gourmet Fresh

Sama se sicer še nisem odločila, da bom postala vegetarijanka, veganka ali presnojedka, ker se mi zdi, da bi to od mene v tem trenutku zahtevalo enostavno preveč časa. A sem prepričana, da se mi v kakšnem letu ali dveh zna zgoditi ta preobrat. Ker verjamem, da enkrat, ko naštudiraš kakšni sveži okusi ti najbolj odgovarjajo, izgine vsaka želja po mesu in drugi industrijsko predelani hrani, ki jo še vedno uživam vsak dan. Seveda se je potrebno podučiti tudi o tem, kaj vse potrebuje naše telo, da mu znamo zagotoviti zadosti različnih snovi za normalno delovanje. Trenutno si želim le, da bi v svoj vsakdan res dodala čim več raznovrstne zelenjave in sadja skupaj z različno superhrano. Na ta način se bom lahko počasi spoznala s tem načinom prehranjevanja in verjamem, da bom čez čas lažje slišala telo, ko mi bo govorilo, kaj potrebuje.

Odličen začetek na tej poti se mi zdijo smutiji ali kašasti sokovi. Zadnje dni me navdušujejo predvsem zeleni smutiji, o katerih v odlični knjigi Zeleno za življenje piše Victoria Boutenko. Rusinja, ki živi v ZDA in je s presno prehrano in veliko količino zelenih smutijev svojo družino pozdravila različnih bolezni. Več o njej in njeni knjigi spišem, ko jo preberem. Za vse radovedneže pa še en mini namig. Če se boste potikali kje po Ljubljani, se lahko ustavite npr. v restavraciji Zvezda na Wolfovi (tik ob slaščičarni Zvezda), kjer lahko uživate v smutijih, ki jih pripraviljajo po recepturah Barbarelle². PlanetBIO superhrano pa lahko kot dodatek smutijem ali sveže stiskanim sadnim sokovom dobite tudi v smutijih v Cacao.

P.S.: Fotografije, ki jih vidite tukaj, sem naredila na Barbarellini delavnici Gourmet Fresh.

presna bučna juha z bučnim oljem

vrtni zvitki

vegansko-presni sir in posušeni paradižnik v olju

chia puding

avokadov kumarični tartar

kelp rezanci v sezamoni omaki s korenjem, bučko in kalčki

vegansko-presna čokoladna torta z višnjevim sorbetom

1. nekje so že same fotografije hrane tako lepe, da bi zagrizla kar v monitor
2. zraven Barbarelle je bilo napisano še eno ime, a se ga žal ne spomnim

Urška je nekje na internetu našla krilo, ki ji je bilo všeč, izmerili sva jo, jaz pa sem na pomoč priklicala Anin priročnik Superkrojenje, da sem si osvežila spomin in na plano zbezala krojaško znanje, ki sem ga pridobila na njenem tečaju Superkrojenja in Superšivanja. Kroj mi je uspelo zrisati presenetljivo hitro. Seveda sem se spomnila tudi napak, ki sem jih delala pri zadnjem risanju. Tokrat sem se jim uspela izogniti. Sobotno dopoldne je minilo skoraj kot bi mignil in ko je ura odbila 12, sem bila vesela, da je kroj zrisan. Priznam, da me je malo vseeno skrbelo, če sem vse prav izmerila, izračunala in prenesla na papir. Ko enkrat zrišeš kroj na blago oz. ko ga izrežeš, je, kar je. Napak ni več mogoče popraviti …

Šivala sem cel dan. Zadnji šiv je šivalni stroj naredil malo pred 23. uro. Jaz pa sem bila po približno 12 urah ustvarjanje kar malo ponosna nase. Še vedno imam občutek in končni izdelek je prav lepo narejen. Če bi imela več časa (Urška naju je naslednje jutro zapuščala že ob 7h), bi se še malo bolj potrudila s podlogo.

Ko sem imela mere, sem vzela flumastre in neko staro Delo, ter zrisala in izrezala kroj.

Kroj sem premišljeno prerisala na blago in mu dodala dodatke za šivanje.

Ko sem izrezala osnovno blago, žepe, notranji del pasu in podlogo, sem vse dele obrobila, da se blago ne bi paralo. Pri tem sem imela grozne težave z overlockom (oz. entlarico) ... šiv kar ni in ni želel nastati, kljub temu, da sem sukanec vedno znova napeljala vsaj trikrat. Potem se mi je zlomila še ena od dveh šivank. Na koncu se me je gospodična Elna le usmilila in uspelo mi je narediti to, kar sem si zamislila.

Če šivate hlače ali krilo z žepi, naj vas vodi misel, da najprej sestavite sprednji del. Pri žepu najprej vzamete sprednji del krila (ali hlač) in nanj prišijete notranji del žepa, potem pa na notranji del žepa našijete še tretjo stranico, ki se vidi tam, kjer bo luknja za vaš žep. Pri tem je treba paziti tudi na to, katere stranice boste sešili skupaj ...

Ko boste prišili prvi notranji del žepa, razlikajte šiv, potem pa notranji del žepa lepo zapognite na notranjo stran krila (ali hlač), polikajte, da se naredi lep rob, pritrdite blago z bucikami (pravokotno na linijo, po kateri bo potekal šiv) in vse skupaj še dodatno pritrdite s šivom, ki naj bo čim bolj na robu. Ta šiv bo fiksiral notranjost žepa, da ne bo silila na plano. Še en namig ... če bo odprtina za vaš žep bolj okrogla, boste morali na delih, kjer je okroglina večja, izrezati manjši trikotnik blaga (pazite, da zarežete DO šiva). To vam bo pomagalo, da se blago (med šivom in robom blaga) ne bo gubalo, ampak boste žep lahko lepo zapognili.

Potem, ko sem prišila žepe, sem naredila všitka in ju sešila skupaj v dolžini 3 cm, da se nista razpirala takoj pod pasom, ampak nižje. Kljub neštetim vbodom, ki jih šivilji lahko zadajo bucike, so te male šivanke s pisanimi plastičnimi glavami skupaj z likalnikom šiviljine najboljše prijateljice ...

Žepom in všitkom na sprednji strani krila je sledilo zlaganje pasu. Najprej je treba sešiti zunanji in notranji del posebej. Na notranjega lahko zalikate tudi centilin ali flizelin, da bo pas nekoliko trši. Potem sem oba dela sešila skupaj na vrhnjem robu, vse šive sem sproti razlikala in nato zalikala, da je bilo zlaganje lažje in na koncu notranji del pasu pritrdila z dodatnim šivom - tako kot sem naredila pri žepu.

Na zunanji del pasu sem prišila krilo, na notranji del pasu pa podlogo.

Zunanji in notranji del pasu sem spojila skupaj tako, da sem notranji del pasu prišila na zunanjega s šivom, ki je potekal po šivu, s katerim sem pred tem sešila zunanji del pasu in zunanji del krila. Ta šiv zahteva veliko potrpežljivosti, saj je treba šivati počasi in previdno, da res v čim večji meri zadeneš želeni šiv ...

Za večerjo sem si privoščila kar smuti. Namešala sem si vodo, jabolko, kivi, indijske oreške, posušene murve, žlicko pšenične trave in žličko kakava v prahu.

Pred zadnjim šivom, ki je določil dolžino krila, je bilo treba krilo na zadnji strani sešiti skupaj do mesta, do koder sega zadrga. Sledilo je eno najbolj zoprnih opravil ... šivanje zadrge. Vstavila sem jo med zunanji del krila in podlogo. Do sedaj sem se že naučila, da se zadrgo najbolje pritrdi s hefto (to je sukanec, ki ga z lahkoto pretrgate in je namenjen temu, da si z njim pomagamo pri robljenju ipd.). Sledilo je počasno in previdno šivanje s šivalnim strojem. Tokrat mi je uspelo že v prvem poskusu in pred zaključkom je sledilo še odstranjevanje hefte ...

Ko sva s sestro pozno zvečer določili dolžino krila, sem dobro zalikala še spodnji rob in ga pošila. Krilo je bilo končano in vsi smo si lahko privoščili zaslužen spanec

Še pred večernim umivanjem zob, se je bilo treba nastaviti fotografskemu aparatu. Tako, krilo št. 8 je sešito. Zdaj pa na nove zmage!

Po enem mesecu dela pri Centru za avtizem, sem dobila ponudbo za službo pri podjetju Planet Bio. Razveselila sem se je kot majhen otrok. Ne samo zaradi narave dela, ki mi je bila obljubljena in sem jo že vsaj malo poznala, ampak tudi zaradi ljudi, ki delajo tam. Dobila sem nove, mlade, zagnane sodelavce in sodelavke, ki se trudijo preživeti z ozaveščanjem o bolj zdravem načinu prehranjevanja, poleg tega pa imajo še spletno trgovino s superhrano.

Dober mesec, ko sem se vsakodnevno vozila na delo, sem ugotovila, da mi delo od doma veliko bolj odgovarja. Seveda se pri delu od doma pojavijo nekateri drugi izzivi, s katerimi se mora človek soočiti. Treba je biti še veliko bolj samodiscipliniran, saj te ponavadi zjutraj nič ne priganja, da vstaneš ob določeni uri. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem se sredi dopoldneva zavedla, da sem še vedno v pižami. Poleg tega se je treba večkrat zavestno opomniti, da si v službi in da skakanje po raznih opravkih, ne bo poskrbelo za delo, ki ga je treba opraviti. A delo od doma ima tudi veliko prednosti. Vsaj zame. Že to, da lahko doma sedim pred računalnikom v udobni trenirki in mi ni treba vsak dan razmišljati, kaj bom oblekla za v službo, da mi bo čim bolj udobno, pri meni šteje kot velik plus …

Moje novo delovno mesto torej od mene zahteva, da urejam različne spletne strani, ki jih ima Planet Bio¹ in da skrbim za razne objave na raznih socialnih omrežjih. Hkrati pa opravljam neke vrste spletni marketing. Ne iščem spletnih strani, kjer bi se lahko oglaševali, ampak skušam po čim več internetnih kanalih raztrositi uporabne povezave na različne spletne kanale, ki jih ima Planet Bio. Zadnje čase se z “evropsko” spletno trgovino še posebej osredotočamo na evropski trg. Promoviranje ni lahka stvar. Mene še najbolj omejuje neznanje s področja vegetarijanskega, veganskega in presnega prehranjevanja. A  se učim. Nekaj mi da internet, nekaj informacij sem odnesla s sejma Altermed, še bolj pa so mi všeč razne delavnice.

Najprej sem se podrobneje spoznavala tudi z novimi okusi na promocijski delavnici Planeta Bio v trgovini z zdravo prehrano Dobra volja pri Katki, ki jo boste našli v Celju. Tam sem pila odličen “nadomestek” za kavo. Seveda, če pijete kavo, ker vam je všeč njen okus, vonj in misel, da ob skodelici lahko s kom poklepetate ali pa si prižgete cigareto in uživate, potem se kavi najbrž ne bi odpovedali. Če pa kavo pijete, ker vas poživlja, bi vam bil njen nadomestek najbrž všeč … Žitno kavo zalijete z vročo vodo, dodate žličko cimeta, malo guarane², agavinega sirupa in lešnikovega mleka. Kasneje smo se sladkali z dvema smoothie-jema in čokolado. Ni boljše čokolade, kot da jo zmešaš sam iz kokosovega in kakavovega masla z drugimi dodatki.

Potem pa sem ulovila še zadnji stol na enodnevni delavnici Gourmet Fresh pri Barbari. Preden sem Barbaro na Altermedu spoznala v živo, sem se z njenim delom podrobneje seznanila že preko njene okusne spletne strani Barbarella. Barbara je super punca in njena delavnica je bila odlična odskočna deska, da se sama spustim še veliko globlje v raziskovanje vegetarijansko-vegansko-presnega sveta …

Že dolgo razmišljam o tem, da bi morala poleg več gibanja v svoje življenje vključiti tudi več sadja in zelenjave. Služba pri Planetu Bio je prišla kot naročena, da začnem ideje spreminjati v dejanja. To se mi zdi tudi ena od boljših podlag za nov zagon bloga, ki je spal tako zelo dolgo …

1. Svet je lep, Planet Bio.eu, Squidoo, Facebook, Twitter, Linked In, kmalu dobimo še kanal na You tubeu …
2. Če guarano že poznate, v redu, če ne, jo začnite dozirati zmerno; največ pol čajne žličke.

Moja bilanca iskanja prve zaposlitve:

• 2 poslani prošnji oz. ponudbi za sodelovanje na naslove, kjer niso imeli objavljenega razpisa za nova delovna mesta

• postavitev predstavitvene spletne strani kandela.si, ki je zaradi stvari, ki se dogajajo zadnje čase, še vedno nedokončana

• obisk zaposlitvenega sejma, kjer sem se vpisala v register treh zaposlitvenih agencij, pustila svojo vizitko petim podjetjem (dve od teh podjetij, Krka in Špica, sta me obvestili, da so me spravili v svoj arhiv možnega bodočega kadra, iz Špice so mi celo odgovorili, da me po obravnavi moje prošnje niso izbrali, a me bodo imeli v svoji evidenci)

• sestanek z direktorjem kadrov v podjetju Lek in načelni dogovor, da Lek in naš zavod Zlata leta skupaj izpeljemo en projekt, o katerem se bomo še podrobneje dogovorili v začetku leta 2012

• Barbari Kotlušek sem se z mejlom odzvala na vabilo, a mi ni odgovorila (razloga ne vem, mogoče sem ji pisala na napačen naslov)

• dogovarjanje z bivšo sošolko s fakultete, da bi ji pomagala pri organizacijskem in promocijskem delu njenega grafičnega podjetja, a so natančnejši pogovori padli v vodo, ker mi je Miklavž prinesel razgovor v nevladni organizaciji Center društvo za avtizem, kjer bom z letom 2012 začela delati kot vodja projektov

• prijava na Zavod za zaposlovanje zaradi administrativnih postopkov pri novi zaposlitvi; čaka me predavanje o mojih pravicah in dolžnostih, ki se ga moram obvezno udeležiti, če želim ostati v njihovem sistemu

Sodeč po tem, kako sem dobila razgovor, lahko dam samo en nasvet vsem, ki iščete službo. Vse spletne strani in strokovnjaki nas pozivajo, naj bomo omreženi, saj nam bo to omogočilo, da bomo čim večjemu krogu ljudi povedali, da iščemo službo, kar poveča možnosti, da kdo ve za kakšno delovno mesto, pisano ravno na našo kožo. Poleg tega bodite dejavni in se pokažite ljudem. Pokažite kaj znate in s čim vse ste se pripravljeni spopasti.

Sama nimam veliko izkušenj z vodenjem projektov v nevladnih organizacijah, a sem kar nekaj teh stvari spoznala ravno skozi triletno sodelovanje in delovanje v zasebnem Zavodu za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, ki smo ga leta 2008 ustanovili skupaj z nekaj kolegi. V okviru Zlatih let sem obiskovala delavnice v organizaciji CNVOS-a¹. Med drugim sem po obisku tečaja uvajanja sistema kakovosti v nevladne organizacije, ki je trajal nekaj mesecev, na koncu opravila še tečaj za notranjega presojevalca. Nekaj izkušenj sem nabrala tudi s pisanjem in pomočjo pri vodenju projektov, ki smo jih imeli v Zlatih letih in ravno to mi je pomagalo, da sem preko sodelovanja našega zavoda s Centrom za avtizem dobila razgovor.

Tako kot je večina prej govorila meni, zdaj jaz govorim oz. pišem naprej. Ko boste ugotovili približno kaj bi delali, začnite delati na iskanju. Pri tem bodite proaktvini, povejte vsem, da iščete zaposlitev, pokažite se, povejte in pokažite kaj znate, raziskujte, delajte. Vem, na začetku je težko. Človek se ne znajde, ne ve, kam bi se obrnil po dober in koristen nasvet. In vsi vemo, da danes sploh niso rožnati časi za iskanje zaposlitve. Ampak več boste za to naredili sami, večja bo verjetnost, da boste našli nekaj zase.

SREČNO VSEM, ki ste na tej poti!

1. Center za informiranje sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij Slovenije

Ko sva predelala trening trženja, ki ga njegov delodajalec ponuja skupaj s podjetjem Lisac&Lisac, in razne teme glede zaposlovanja, sva z vikanja prešla na tikanje in nekaj besed namenila tudi življenju pri taščah. Preden sem se dokončno poslovila, sem ga prosila za njegovo osebno mnenje glede zaposlitvenih agencij. Ni še tako dolgo, ko sem na Valu202 poslušala oddajo Vroči mikrofon, ki se je ukvarjala ravno s to temo. Ker sem si o agencijah ustvarila ne preveč pozitivno mnenje, me je zanimalo, kaj o tem meni nekdo, ki se dnevno srečuje z iskalci in ponudniki zaposlitve. Povedal mi je, da načeloma nihče ni naklonjen tem agencijam. Najbolj pomembno je, kakšno pogodbo iskalec zaposlitve podpiše z njimi. Na podlagi pogodbe se izvaja tudi plačilo agencijam za posredovano delo. Ena od opcij je, da ti mesečno trgajo delež od plače. Vseeno sem se strinjala z njegovim nasvetom, da konec koncev z vpisom v njihove baze ne morem nič izgubiti. Šele v primeru, da bodo našli službo, primerno moji izobrazbi in izkušnjam, se bomo začeli resno pogovarjati in dokler ničesar ne podpišem, sem sama svoj šef. Zato sem se pred obiskom predstavitev uglednih slovenskih podjetij vpisala v 3 registre.

Po poglobljenem obhodu osrednjega prostora, kjer so se predstavljali potencialni delodajalci, ponudniki raznih izobraževanj in zaposlitvene agencije, sem se odpravila nadstropje višje, kjer sem obsedela za 3 ure. V tem času sem dobila zelo dober vpogled v kadrovsko politiko treh slovenskih delodajalcev, ki po raziskavi, ki sta jo za portal MojeDelo.com pripravila dr. Marko Pahor z ljubljanske Ekonomske fakultete in dr. Valentina Franca s koprske Fakultete za management, spadajo med najuglednejše delodajalce leta 2011. To so Krka, Akrapovič in Lek. Izvedela sem zanimive stvari, ki so v odnosih delodajalec-delavec tako zelo pomembne, a se mi zdi, da jih premalo poudarjamo ali pa se jih celo premalo zavedamo.

Dr. Boris Dular, direktor kadrovskega sektorja v Krki je najprej na kratko predstavil svoje podjetje, ki se kot proizvajalec generičnih zdravil uvršča na 5. mesto v Evropi in na 10. mesto v svetu. Zaposlujejo okoli 9.000 ljudi, na leto pa mimo javnih razpisov za delo dobijo tudi do 12.000 prošenj/ponudb za delo. Na razpise se še dodatno prijavi med 500 in 700 kandidatov. Jaz si kar težko predstavljam, s kakšno maso raznih prošenj ima opravka 60 Krkinih kadrovikov. Kot je povedal Dular, obstaja nekakšno pravilo, po katerem naj bi imelo posamezno podjetje po enega kadrovika na 100 zaposlenih.

Krka, ki je letos prejela naziv najuglednejšega delodajalca, je svoj osnovni sistem zaposlovanja vzpostavila že leta 1985. S širjenjem podjetja se je spreminjal tudi sistem zaposlovanja, saj so se morali prilagoditi vse večjim potrebam po novih in novih sodelavcih. S tem sistemom želijo najti predvsem možnost, kako in kje bi lahko najbolje povezali posameznega delavca in podjetje, da bi oba imela od tega čim več. Zato so uvedli t. i. sistem ključnih in perspektivnih kadrov, ki jim pomaga izbrati tiste najboljše delavce. Med najboljšimi izberejo še od 50 do 100 najboljših, za katere vedo, da jim lahko kadar koli zaupajo katero koli pomembno mesto znotraj družbe. Edina težava, s katero se srečujejo, je, da marsikdo ni pripravljen oditi v tujino. Čeprav svojim delavcem omogoča, da ob odhodu na delovno mesto v tujino s seboj vzamejo tudi družino. Pri tem je Dular poudaril, da v Krkinih izpostavah po tujini dela 90 odstotkov domačinov.

Pri izbiri kandidatov Krka išče ljudi, ki so rezultatsko usmerjeni, ljudi, ki želijo pomagati svojemu delodajalcu, da bi bil lahko še boljši, še uspešnejši. Za še boljše spoznavanje bodočega kadra, imajo pripravljene tudi osebnostne teste. Pri izbiri kandidatov pa poleg kadrovika sodelujeta še psiholog in vodja oddelka, ki išče nove sodelavce. Če sem razumela prav, ima vodja oddelka zadnjo besedo, kdo bo dobil službo, ker on najbolje pozna naravo dela na določenem oddelku. Ko vas Krka vzame pod svoje okrilje, postanete del mentorskega sistema, preko katerega vas uvedejo v delovni proces.

Krkine plače so po besedah Borisa Dularja 30 odstotkov višje od ostalih v njihovi branži. Glede na uspehe podjetja pa delavcem ne uidejo niti stimulacija, regres in božičnica.

Za Krko je bil na vrsti pogovor z Milošem Dežnakom, direktorjem Skupine Akrapovič. Dolenjsko podjetje Akrapovič, ki se trenutno ukvarja predvsem z izdelovanjem izpušnih sistemov za najprestižnejše znamke motorjev in avtomobilov, ima 506 zaposlenih, od tega je 360 ljudi zaposlenih v proizvodnji. V naslednjih 5 letih želijo svojo proizvodnjo povečati za 100 odstotkov, kar pomeni, da bodo potrebovali nove kadre, ki jih je pri nas relativno težko dobiti. Ker naš izobraževalni sistem Akrapoviču ne ponuja pravega in izkušenega kadra, bodoč sodelavce izobražujejo sami. za izbiro kandidatov nimajo tako utečenega sistema, kot Krka, si pa pri kandidatih želijo začutiti predvsem strast. Dežnak je izpostavil, da ni treba, da so njihovi sodelavci, med katerimi so večinoma moški, nori na motošport. Pri kandidatih si najbolj želijo, da so zmagovalci, da so drugačni, posebni, a predvsem v smislu strasti. Ne bodite posebni na tak način, da na osebnem razgovoru delodajalec ugotovi, da prošnje, na podlagi katere so vas poklicali, niste napisali sami.

Kar se tiče nagrajevanja delavcev imajo z vsakim sklenjeno individualno pogodbo, kar pomeni, če sem razumela prav, da so delavci stimulirani po lastnem učinku.

Spoznavanje s kadrovanjem v podjetjih uglednih delodajalcev je zaključil Samo Roš, direktor Kadrov in član uprave Leka. Še eno slovensko farmacevtsko podjetje, član skupine Sandoz, zaposluje približno 2.500 ljudi. Roš je povedal, da se zelo trudijo, da bi bili njihovi zaposleni zadovoljni. V povezavi s tem se trudijo, da bi ohranjali pogoje, ki so podjetju prinesli naziv družini prijaznega podjetja. Ste vedeli, da ima Lek celo svoj vrtec? Delavci dobivajo poleg finančnih nagrad¹ nagrajujejo tudi z raznimi izobraževanji, s možnostjo dela od doma tam, kjer se da itd. Roš je poudaril, da se delodajalci v Sloveniji premalo zavedajo dejstva, da delavca nikoli ne moreš plačati tako slabo, kot on lahko slabo dela zate.

Na vprašanje, kakšen kader zaposlujejo v Leku, je povedal, da so vsa obvestila o praznih delovnih mestih dosegljiva na njihovi spletni strani, kjer imajo prav poseben obrazec tudi za tiste, ki ne ustrezajo določenemu razpisu, a si vseeno želijo oddati svoje podatke. Kaj pa pričakujejo od kandidatov? “Jaz bi vam svetoval, da bodite to, kar ste in ne bodite agresivni z večkratnim klicanjem. Poleg tega se pred osebnim razgovorom dobro pozanimajte o podjetju,” je rekel Roš. Ker me je “ne bodite agresivni in ne klicarite, če smo dobili vašo prošnjo” malo presenetilo, sem ga, glede na to, da sem že večkrat slišala pritoževanje iskalcev, da delodajalci sploh ne odgovarjajo, vprašala, če imajo na spletni strani mogoče napisano, v kolikšen času oz. pod kakšnimi pogoji bodo na prošnje odgovorili. Poleg tega nekateri svetujejo, da nekaj časa zatem, ko pošlješ prošnjo, še pokličeš in vprašaš, če je vse v redu ipd. Roš je na moje vprašanje odgovoril, da glede na veliko število prošenj, ki jih dobijo, odgovarjajo res samo na tiste, ki so namenjene njihovim razpisom. Tiste prošnje, ki ne kandidirajo za razpisana mesta, spravijo v arhiv in jih potegnejo iz njega ob morebitnih potrebah, nanje pa ne odgovarjajo. Poleg tega gre za osebne podatke, ki jih morajo v skladu z zakonom po enem letu uničiti.

Torej bi lahko sklepali, da je takšna praksa prisotna v večini podjetij. Zato pa ne dobivamo odgovorov, kar se mi zdi razumljivo, a vseeno bi lahko podjetja pri tem upoštevala sistem kakovosti in bi na svojih spletnih straneh objavila takšna pojasnila. Verjamem, da bi jim to prihranilo marsikatero sitnarjenje preko telefona in mogoče tudi zmanjšalo kupe odvečnih prošenj.

Ah, vsi so govorili tako lepo in na koncu dneva sem si želela samo to, da bi našla zaposlitev pri takšnih delodajalcih, ki se zavedajo, da so lahko zadovoljni in uspešni le, če je zadovoljen in uspešen vsak njihov delavec posebej. I wish …

1. Njihova božičnica bo letos znašala 1.400 € na delavca.